Poj, mladi pesnik, dotakni se mi vnete kože, ožgane od dolgih
begov čez obzorja, skoz gričevnata brezpotja, ne odnehaj zdaj,
ko vročična zrkla topničarjev strmijo v razpoke na štukaturi
muzejev in palač, ki nemo ždijo. Kakor izrabljene svetinje.

Naštej preprosto, kar je še ostalo: jate lastovic, ki ščebetajo pod
bivšimi zvoniki in oboki, večna modrost francoskega romana,
ki beremo ga v zakloniščih, srebrnikast puh na ušesnih mečicah
dojenčkov, ki naglo že odpada, zamolkli grom z ravnic Panonije.

Duh smodnika draži pljuča ljudi. Mi nismo stopili čez črto v
pesku. Spregovori zdaj: gladina tolmuna valovi. Ne vem, če bo
blagoslovljena. V mulju žarijo prstani. Radostijo se neznane

stvari. Verjemi, res: pripravljena sem. Zadnjič mi zapoj
še o ljubezni mili do neviht, o skrivnosti ženskih senc in
marmornih stopnišč, poj, kakor si pel, ko še nisi osivel.