Logos je božji drobiž.
Vsak nebeščan, ki spomladi požene,
primakne zaznamek.
Človek mu smisel doda,
menjaje dolžino s kračino.

Ko pesem odteče v ubranost,
Nedotakljivo umolkne.
Tu ni razlik. Na obrobju smrtnih besed,
v besednici smrti.

V belem, brezčasnostnem šumu,
skupku vseh govoric,
pripuščenih na svet,
ki ga – edinega – znamo čutiti.