ALBA
Izven dosega rok zaspane zore,
v razmetani postelji polmraka,
boječ se jutra, ki bo z bele gore
prišlo med naju z mečem, ki ne čaka,
leživa, drug od drugega še topla,
in se slabo pretvarjava, da spiva,
medtem ko moja dlan, vse bolj zasopla,
še hoče zadržati voljnost tkiva,
ki se topi pod zvezdami dotika.
Vsak hip te bo posrkala daljava.
Ostala mi bo tvoja skrita slika.
Na moji rami tvoja topla glava
leži vso dolgo, vso prekratko noč.
In skrivam solze, čudežno nemoč.
(Alba, 1999)
De: Alba
Ljubljana : Mladinska knjiga, 1999
Producción de Audio: Študentska založba
ALBA
Bevor uns schläfrig Morgenrot erfaßt,
im zerwühlten Dämmerbett,
ängstlich vor dem Morgen, vom weißen
Berg dringt zwischen uns das Schwert,
liegen wir zwei, voneinander noch warm,
und mimen schlecht, als schliefen wir,
während meine Hand, unruhig schon,
noch halten will, was willig gewoben
unter den Sternen der Berührung zergeht.
Jeden Augenblick saugt dich Ferne ein.
Mir bleibt das verborgene Bild von dir.
Auf meiner Schulter liegt dein warmer Kopf
die ganze lange, viel zu kurze Nacht.
Und ich verberge Tränen, wundersame Ohnmacht.