Klemen Pisk
esloveno
girtas vagonas. Bratislava–Vilnius
kai leidausi aš per gelžkelius, nelaimingus ir karštus
ne tu prie šalies palinkusi ir ne mano tas kraštas
liesk kalnus, tarpukalnes, prakaito kvapą
liepos lapkotį šlapią prabesk pro užakusią ąsą
sulapojęs, atsilapojęs švarko pasenusio atlapas
koks ten girtas remboja laivas per akmenes?
atsimeni palaužtakojį, neblaivų taip pat albatrosą?
trąsą į Rytus kloja Vakarai, išsižioję Europos
o vakarai čia tyko tarpukalnių atvašynuos
aguonos akis išpliko, palei gelžkelį šlynas
mėlynas, mėnuo mėtos, įsikabina į kraštą
debesio ar planetos, ar interneto pašto
kaip prisakei, pavalgiau, kiauliena gardi kaip reta
išgėrėm už ją po valgio, Dieve, duok jai sveikatos!
menėse ir prie laužo gulėjom ir laužėm dešrą
lankėm pilis, kalėjimus ir tuos, kur vyram į dešnę
svirom ir vėl stiprėjom nuo vyno ir nuo tikėjimo
sutirpo tos geležinės mylios, nuėjo vėjais
nuėjo garais ir nuodegom, neištekėjusiom nuotakom
klastingai ryškėjančiom nuotraukom, nuotoliu nuo iki
būta, išsigalvota… dukraitė sėdi ant puodo, regi?
girdi, kaip per sapną juokias? regi, kaip akys žalsvėja?
myliu tave kaip savo silpnas akis, silpstančias
pasiilgau tavo alsavimo, manojo pasiilgusio
2002.VI.7–8
De: būtasis nebaigtinis / imparfait
Vilnius: Petro ofsetas , 2003
Producción de Audio: 2006 Books from Lithuania
pijani vagon. Bratislava-Vilnius
ko sem se vozil z vlaki, nesrečnimi in vročimi
se nisi stiskala k meni in to ni bila moja dežela
dotikaj se gore, medgorja, vonja po potu
moker pecelj lipe potisni skozi zaraslo odprtino
ozelenel, zmečkan zavihek starega suknjiča
o kakšna pijana rimbojka pluje skozi kamenje!
se spomniš polomljenega, prav tako okajenega albastrosa?
pot na Vzhod v nastežaj odprti Evropi določa Zahod
večeri tu prežijo v medgorskem grmičevju
oči maka slepijo, ob tiru je premog,
moder, metin mesec se vzdolž železniških tirov prebija na rob
oblaka ali planeta, ali elektronske pošte
rekla si mi, naj jem, svninjinaje bila okusna kot malokdaj
po jedi sva nazdravila zanjo, Bog, povrni ji zdravje!
v sobani sva ležala ob ognjišču in lomila klobase
obiskovala sva gradove, ječe in tiste, ki hodijo na stran
nagnila sva in se spet krepila z vinom in vero
razblinile so se te železne milje, odšle so z vetrom
odšle so s paro in izgorinami, k neporočenim nevestam
k zahrbtno razkritim slikam, v zamejeni oddaljenosti
nekdanja zamišljena vnučka sedi na kahlji, jo vidiš?
jo slišiš, kako se smeji v snu? ali vidiš, kako oči bledijo?
ljubim te kot svoje slabotne oči, ki slabijo
začel sem hrepeneti po tvoji sapi, ki hrepeni po moji