Barbara Pogačnik
esloveno
Ovalna
Diviti se pčeli, ona se probudi prerano pa sama obleti mrak
i umjesto peludi, pokupi sjaj usnulog,
toliko glatkog ruba balkona, da se čini da niz njega
svo vrijeme teče voda
i ta joj se površina lijepi za noge
kao da je stala u med
i ona od tuge padne na pod i prestane.
Ovo mi se događa svakog jutra.
Diviti se ribi, ona je na udicu došla namjerno,
stavili su je na nju prsti velikog, okruglog sunca,
mesnati, grubi palac i kažiprst spljoštili su joj usta u ovalnu ranu
i u nju posadili retoričko pitanje.
Ovo je vještina da svoje tijelo koristiš kao tuđe truplo
i prevariš vlastita očekivanja
bez da se itko razočara.
Ova rana ne boli, s njom si se rodila.
I trčati, diviti se užetu
i njegovoj sposobnosti da u isto vrijeme obuhvati
i promaši središte vrata kojeg drži,
trčati sa svojim užetom za samom sobom
kao da puštaš zmaja bez vjetra,
vezati si prethodno oči
rukama pretvorenima u ograde,
udice i užad.
U mraku slaviti sarkazam ponedjeljka,
kalendara u kojem svaka životinja izgleda isto,
svaki želudac isto,
kljun se nalazi na žirafi,
kugla na tržnici.
Sastrugati sa sebe svoju kožu,
skenirati je u parku
i poslati je sebi mailom.
Napraviti nešto novo, neočekivano.
Možda proliti sok od jabuke.
Ovalna
Občudovati čebelo, kako se prebudi prezgodaj in sama obletava temo
in namesto cvetnega prahu zbere lesk zaspalega
roba balkona, tako zelo gladkega, da se zdi, da po njem
ves čas teče voda
in ta površina se ji lepi na nožice
kot bi stopila v med
in ona od žalosti pade na tla in odneha.
To se mi dogaja vsako jutro.
Občudovati ribo, na trnek je prišla namenoma,
nanjo so jo postavili prsti velikega, okroglega sonca,
mesnati, okrogli palec in kazalec sta ji usta sploščila v ovalno rano
in vanjo vsadila retorično vprašanje.
To je veščina, kako svoje telo uporabljati kot tuje truplo
in pretentati lastna pričakovanja,
ne da bi bil pri tem kdorkoli razočaran.
Ta rana ne boli, z njo si se rodila.
In teči, občudovati vrv
in njeno sposobnost, da istočasno zaobjame
in zgreši središče vratu, ki ga ima v primežu,
teči s svojo vrvjo za samo seboj
kot da spuščaš zmaja brez vetra,
si pred tem zavezati oči
z rokama, spremenjenima v ograde,
trnke in vrvi.
V temi slaviti sarkazem ponedeljka,
koledarja, v katerem je vsaka žival videti enako,
vsak želodec enako,
kljun se nahaja na žirafi,
krogla na tržnici.
Postrgati s sebe lastno kožo,
jo skenirati v parku
in jo sami sebi poslati v mejlu.
Narediti nekaj novega, nepričakovanega.
Mogoče politi jabolčni sok.