KADARKOLI SE SREČAVA,
SE DOLGO GLEDAVA

Kadarkoli se srečava, se dolgo gledava. …
Ko se nepričakovano srečava na poti,
ki pelje skoz gozd ali vinograd, in tudi
ko se mi v vrtu skoz travo, prepolno
regratovih cvetov, podobnih zvezdam,
bliža gola. Z gibkimi gibi. Popolnoma
neslišno, kot da gre po prstih. V njenih
lepih očeh, iz katerih veje hlad,
najglobljega vodnjaka, vsakič vidim svoje
oči in v njih podvojeno pekoče sonce.
Ne vem, ali tudi ona čuti mojo veliko
željo kot jaz njeno, da bi se vsaj enkrat
strastno poljubila. … Kadarkoli se srečava,
se dolgo gledava. … Tako se konča vsako
moje srečanje s kačo.

© Josip Osti
De: Veronikin prt
Ljubljana : Študentska založba, 2002
Producción de Audio: Študentska založba

OGNI VOLTA CHE C’INCONTRIAMO CI GUARDIAMO A LUNGO

Ogni volta che c’incontriamo, ci guardiamo a lungo...
Quando inaspettatamente c’incontriamo sul sentiero
che va nel bosco o nel vigneto, ed anche quando
nel giardino attraverso l’erba, strapiena di denti
di leone in fiore, simili a stelle, mi si avvicina
nuda. Con agili movenze. Impercettibilmente,
come camminando in punta di piedi. Nei suoi
begli occhi, dai quali spira il freddo del pozzo
più profondo, ogni volta vedo i miei occhi
e in essi raddoppiato il sole cocente.
Non so se anche lei sente il mio grande
desiderio, come io il suo, di baciarci con  
passione... Ogniqualvolta c’incontriamo,
ci guardiamo a lungo... Così finisce ogni
mio incontro con la serpe.

Traduzione di Jolka Milič



In: Josip Osti: “L’albero che cammina”

Salerno, Italia, Multimedia Edizioni 2004

ISBN: 88-86203-38-1