Popoldne vsakodnevnega tedna je,
zunaj se končuje stoletje.
V etru prve hiše
v električno uho šumlja tvoj spanec.

Okna so široko odprta v poletje
in do naših tihih sob prodira
latovščina znova nove dobe.
Zdaj se lahko začne prihodnost.

Tu živiva do nadaljnjega skupaj,
vse dokler se ne zlijem vate, oče v očeta.
Vse dokler hiše ne boš preselil.
Vse dokler ne bo tako, kot bi sam nikoli ne obstajal.

Tukaj sem, po poldnevu svojih dni.
Vem, pred tabo se odvijajo sanje,
a poslušaj. V sobah zvenijo
pesmi vseh časov. Dihaj, dihaj z mano dalje.