Andrej Hočevar
Zareza v svetlobi
Zareza v svetlobi
V prevročem dnevu, zloščenem do kosti,
tudi negibnost oddaja zvoke. Pritlikavi
ognjeni cvetovi, enako blizu cesti kot nebu,
brnijo in obračajo svoje motorje.
Suho listje se s konicami prstov od daleč
dotika gladine. Hiše zbrano mirujejo, med njimi
kamnito stojijo redki glasovi mimoidočih.
Kar vidim, je vse, kar se lahko zgodi.
Pomislim, da ta sploščena svetloba pada
tudi name, a le zato, ker ne ležim mirno
kot ta otok, ko se ob njega spotikajo valovi.
Ko vidim tri lastovke, kako v hitrem letu
razvijajo svojo varčno pisavo, ne morem vedeti,
ali sem si to zgolj predstavljal ali želel.