Alojz Ihan
Oddaljene ljubezni
Oddaljene ljubezni
Seveda so zanimive
te ljubezni na daljavo in brez besed
ki živijo brez pravih zgodb, neopazne
nekdo pač kupuje zelenjavo vedno v isti trgovini
točno ob štirih popoldne zazvoni zvonček
zasliši se »Dober dan«
in prodajalka reče »Prosim?«
potem gre za hruške in zelenjavo in južno sadje
presenetljivo malo besed
čeprav se moda pri sadju in zelenjavi spreminja
iz leta v leto
ampak on ima vedno najraje rdeči delišes, granatovce in nedozorele banane
od zelenjave pa melancane, bučke, sezonsko solato in čebulo
nič pretresljivega
čeprav ni jasno, zakaj mora točno od štirih vedno v isto trgovino
če bi kdaj o tem zares razmislil, bi se začudil
in enako, če bi se vprašal
zakaj se že leta in desetletja noče izseliti iz stanovanja
ki je vlažno in predrago za njegovo plačo
in ni v njem nič zares domačega, kar te spodbudi k petju v kopalnici
ali treniranju stoje v dnevni sobi
ker se povsod nad tlemi vleče težka megla
in človek ne more biti miren, če ne vidi svojih stopal in pod njimi trdnega tlaka
brez tega občutka je vsak korak naprej mučno iskanje
roba prepada
napeta pozornost dlani, da zadnji hip zagrabijo oprimek
ali zaščitijo oči, ko raznese zakopano mino, pozabljeno iz vojne
če bi o tem zares razmislil
bi se vprašal, zakaj noče oditi
in zapreti knjig v računovodski pisarni
kjer računi in številke vsak dan v enakem ritmu krožijo
okoli velikanske ničle kot planeti
ki jih bo pogoltnila eksplozija ugašajočega sonca
čez pet milijonov let
do takrat pa se bodo ponavljali vsi znani krogi
če bi o tem zares razmislil, bi se vprašal
če noče oditi samo zato
ker bi potem ne bilo več tako neopazno nujno,
da kupuje zelenjavo in sadje v tisti trgovini
v kateri mu prodajalka vsak dan na vratih reče »Prosim?«
čeprav med tem izbira sadje drugemu kupcu
ker je redkost, da naletiš na tako prijazno stranko
ki mirno počaka in si nato razločno zaželi rdeči delišes ali zelene banane
kot kakšen natančen vovodovni inštalater, ki se drži svojega službenega rajona
če bi bila prodajalka v to bolj gotova, bi ga kdaj zaprosila za uslugo
kar se splača imeti za inštalaterja človeka
ki ga vidiš vsak dan
na katerega se lahko zaneseš, da bo prišel točno ob štirih popoldne
in ne glede na dan zmogel tisti nasmeh in spoštljivost
ki jo prodajalci tako pogrešajo
ko stojijo za pultom in ne razumejo
zakaj jih nekdo kar na lepem nadere zaradi premehkih jabolk
ker ima že od otroštva rad samo trde
zakaj ljudje od tujcev zahtevajo
da jim izpolnjujejo prav tiste želje
ki jih niso nikoli zmogle zaslutiti celo njihove mame
zato je prodajalki všeč inštalater
ki prihaja točno ob štirih
in zato se tudi ona vsak dan vozi z avtobusom na drugi konec mesta
da pride do svoje trgovine
čeprav bi si lahko že zdavnaj našla drugo, bližje domu
da bi skozi izložbo videla vrata svoje hiše
v katero prihaja domov njen mož
ki še zdaleč ni tako zanesljivo točen kot tisti kupec
ki pride vsak dan ob štirih
in spoštljivo naroči zlati delišes in kilogram čebule
in v molku, ki sledi, oba dobro vesta
da je to ravno to, kar mora biti
in je vsaka nadaljnja beseda odveč.