Lucija Stupica
Jabolko
Jabolko
Čas je za jabolko, čas za odhod
na tržnico, tako kot sem se nekoč spustila
v sadovnjak in si ga sama izbrala in utrgala,
še v jutru, opranega z roso.
Tudi ob reki je jutro, in ta kačasto reže vanj,
prebuja se babilon, in ta kačasto reže vanj,
spustim se navzdol kot po golem telesu,
gladko in hitro, potem se je treba ustaviti,
si ogledati, izbrati, ugrizniti, da zakrvavijo
ustnice, spet mladostno sveže.
In spijem sok z obraza,
razdelim oči in rane,
vse se sestavi v red:
vid in življenje in drevo,
z blagoslovom razdelim sadež
in še enkrat ugriznem vanj,
in ugrizne mesto,
in ugrizneš ti.