Primož Čučnik
Črni scenariji
Črni scenariji
Ta človek na mostu je vedno tam.
Zaposlen s poskušanjem, da bi izprosil kaj denarja,
od nas, ki smo ga izprosili iz skladov
in ga nehote razdajamo. Stalno je april
in vsak dan smo prvega. Po navadi mesto
nastopi s kako urgentnostjo. Rešilec na nujni vožnji,
tiranija prihrankov v rokah tatov,
rdeča nit se prekine s strelom
in treba je na začetek.
A če je to šala, potem je slaba.
Veliko praznih flaš in polnih kant,
z iglami prebodeni poldnevniki,
v zenitu so vse ljubezni večne, na negativu nerazbolene,
zamenjane. Potem vsak hlipa sam
in čez njegovo ležišče zabrije veter,
zvali se v posteljo, narejeno iz ostankov,
pobaše, česar niso požrli psi,
pije vodo iz občudovane fontane.
Na pol tukaj, na pol z mislimi drugje,
tako živim na cesti, na prekletem dežju,
v tej plundri in blatu, prisluškujem izlivu kanalizacije.
Zaudarjam, spomnim se malo, za nohti imam črno,
od sebe dajem največ, kar lahko.