Hiše, v katerih ne živim več,
so slečene do spodnjega perila.
Drevesa zardevajo, ker nimajo ust,
iz katerih bi se lahko razlila preteklost.
Mesto se je že zvečer spustilo
nekaj nadstropij niže.
Obdajajoči prostor me zmanjšuje
z vsako idejo, ki vanj poskuša vstopiti.
Srajca se me oprijema otročje in mehko.
Ravno prava mera dobrega
te zaduši, skozi tvoja ušesa
od znotraj porine svoje kremplje,
nevajene svetlobe. Nobenih
napovedi ni bilo, in v tem so
se uresničile. Veliko vidnega ostane
videnega. Ne potrebujem več
časa, ampak nekaj vseeno hočem
narediti. Nekaj povedati
in v izrečenem dobiti zaveznika.
Dokler bom zapuščal, bom živ.