ANDRAŽ

Moj brat stopi gol, lep kot deviški vrelec
v dvorano in ubije jagnje iz ljubezni:
jemo in premišljujemo sliko.
Sani zarjavijo čez poletje, nebo se zniža

in postane vlažno, zemlja rodi jagode.
Vojaki stojijo lačni
med narcisami rumenimi kot noč,
jasna, jasna straža;

roloji so spuščeni in zaklenjeni,
markacija pelje v gore, v Trnovski gozd,
o, Čaven, zrak nabit z angeli,

krediti armade, kruh, kruh,
o, Sibila, razlita, strnjena barva,
nepremično, nespremenljivo hrepenenje.

© Tomaž Šalamun
From: Amerika
Maribor : Založba Obzorja, 1972
Audio production: Študentska založba

ANDRAŽ

Můj bratr vejde nahý, krásný jako panenské vřídlo,
do sálu a zabije z lásky jehně:
jíme a přemýšlíme obraz.
Saně přes léto chytnou rez, nebe se sníží

a zvlhne, země rodí jahody.
Vojáci stojí hladoví
mezi narcisy žlutými jako noc,
jasná, jasná stráž;

rolety jsou spuštěné a uzamčené,
značení vede do hor, do Trnovského hvozdu,
och, Čaven, vzduch nabitý anděly,

úvěry armády, chléb, chléb,
och, Sibylo, rozlitá, sražená barva,
nepohnuté, nezměnitelné toužení.

přeložil František Benhart

In: Tomaž Šalamun: Stromořadí Naděje. H&H 2003