po zidu zgradbe v kateri stanujem
raste bršljan, vzpenja se
govori: jaz sem tvoja usoda

dobro mi je znan ta stavek
s katerim se pogozduje svet
človeka pa zarotniško vodi
k skrivnostnemu načrtu
že leta bežim k njemu
vzpenjam se po drevesih in pečinah
prekrivam tla zidove oblagam z lubjem

v mojem koraku je rastlinska moč
sledi ni (zemlja nedotaknjena)
molče obraščam breg za bregom
noben sosed ne razume te
igre nog med težo in lahkoto

včasih si nepazljiv odtrgam poganjek
(odpade list, a ne ovene)
bregovi in sosedje se prično vzpenjati
eden za drugim, gor in dol,
dokler zrak ne postane neoporečno zelen
in čist

izza zidu na katerem raste bršljan
nemo plamtim množim se
potujem kilometre
sem ter tja

ko se utrudim od molka in preobrazb
pritisnem ustnice k zidu in z vrelim dihom
med dvema opekama zaniham bršljan:
- ti si moja usoda?

- da. jaz, hedera helix, tvoja sem usoda
in tvoj naslov, in nisem se zanihal jaz,
ampak ti, kajti ti si spregovoril z jezikom
s katerim se jaz vejim, s katerim nihče
izven mene ne more krotiti daljave.

pogledam zid od znotraj, odprem okno,
pogledam zid od zunaj, nobene razlike.
neobičajna svečanost se je očitno pričela:
pod mano - namesto enega - dve stebli

kam me bo še odpeljala ta rastlinska moč,
bršljan?
težko vprašanje za tistega, ki išče odgovor,
za tistega, ki ne ve kako zapreti okno.