Kukavica kuka    

smeji se zelenje     pleše svetloba     vre voda

to je ljubezen     je opozorilo

ko gozdovi padejo pobriti

in svet dviguje Zemlji krilo

da ji potrga še zadnje zelenje

ko svet bruha v morja     še več

v nebo odprejo luknjo     majhni uporniki

plini freoni     ta majhna gverila

se dviguje v nebo     v nebo

vedno pripravljeni    na Zemljino poslednjo uro!

tisti ki jih na južnih morjih poljubi sonce

ne da bi vedeli     dobijo zrno     dobijo madež smrti

čutila letnih časov postopoma izgubijo ritem

poleti sneg     pozimi sončarica

pa vendar     tega ne ve     ali morda     

ker ve?     z lepo melodijo glasu     slutnje

se ustavi v enem trenutku med milijoni let     kukavica kuka