Ribi, ki mi je ušla na prvi fašini

Mraz in prvi sunek teže, ki ti zveže
možgane v hipu slepega prebliska z vodo:
neznana ploska moč v globini, ki zapne
in lok zravna; zateg, ki do kosti zareže
v nekaj, kar po hrbtu švigne v tilnik
in čaka, kdaj na drugem koncu vztrepeta,

Začuti rep, upor plavuti, boka,
trmo gobca, njen poriv navzgor
ob kakor kamen trdo reko, staro kot
Alpe, sivo kot sviž. Blazen hip – – –
ne sreče, zmagoslavja in strahu
v nogah: nagon izkušnje, ki šele razloči
moj konec palice od drugega na drugem
koncu; se ruje s prodom, s soncem
ki se dviga v nizko jagned,
se upira dnevu, postaja noč, ki se vali
kot grušč po dnu čez svoj revir,

Kjer vsak izvir, vsak potok, drst vseh mren,
ki so se zlile vanjo, prepadi in tolmuni
nočne jage, preže prvih svitanj ...
nočejo, da jih kdo gleda. Ker to je njen svet,
zdaj razdeljen kot grunt od grunta,
v drug breg zadrt, a v isti hosti,
zataknjen v isti hrib, vsak v svojem
koncu, eno. In vleče za moj breg, moj travnik,
za lipo in kozolce v senu, prst od cerkve,
ki jo držim v rokah; za vrbe v vodi,
ki so se zbrale z voljo svojih
davnih korenin v to ribo.
Ki se obrne, trzne v dolga leta
deškega čakanja, ki ni več igra:
prihajanja – odhajanja – učenja ...
tihe groze razočaranj. Pričakovanj v prvem,
najstarejšem hipu človeka, v zadnjem
hipu reke. – – –
                         Vse to sem ujel nazaj
in bom potegnil ven, na prod,
da se nagledam, se dotaknem,
dotolčem s kamnom, vržem na svoj breg:

Odpreti te trenutke, streti glavo;
biti spet lahek, prost, na nič pribit,
sam zase. Oditi, poravnati lok
in svoj račun sam s sabo. In gledati,
kako kot rjav vlačilec, drseč
zapušča moje pristanišče in zapluje
na svoja nevarna, nedosegljiva pota,
kjer ni ničesar razen rib in rib.

© Marjan Strojan
From: Izlet v naravo
Koper: Založba Lipa, 1990
Audio production: Študentska založba

Resolution

Today I chose myself an eye from your nude photo
and enlarged it to the limits of the screen, to
the limits of resolution (and that’s high enough
for one to believe in you). I enlarged

your right eye, wanting after the final mouse click
to jump to the other side, to examine your soul
or at least my own clicked-on self. Around
the forty-fourth enlargement

I saw my own foggy silhouette,
at the sixty-sixth the outline of the camera,
readable to me alone. But beyond that
there was nothing but grey rectangles

neatly laid like the bricks in a house, like the
stones in the wailing wall I stand in front of
day and night, doggedly swelling the cracks
with notes filled with my poems.

Translated by Antonia Lloyd-Jones