Andrej Brvar
Smrt opoldne
Smrt opoldne
Selotejp popušča, nož gre zlahka skoz maslo, maček, pobarvan rjavo in belo, razpira dlako in se hladi; iz pločnikov dišeče puhti, kava – družabna pijača, skiró – izumrla igrača, tovornjak, preurejen v čebelnjak, za tovornjakom se nabira kolona, kolona potresa kočuro, kočura fuksijo v lončku; odčépim buteljko, povoham zamašek, koža na petah poka in rumení, pogovor se mučno zatika, zatika se žamet, ribnik, poln semen, cveti; o, akvarelno zeleno migotanje v vetru! o, plemenita skrivenčenost bora! naj te vdihnem s celimi pljuči, iglasti proizvajalec smole! naj se osvežim s tvojo tobačno rjavo, v ploščice spokano skorjo! vem: tam, kjer bučiš, buči tudi morje, iglice rastejo v parih, muha se z glavo zaletava v šipo in kokoš se s kokodakanjem hvali, ker je spet znesla jajce; kakšna matrona – lipa na trgu! kakšno velemesto – mravljišče pod smreko! potrkam na les, odvrnem nesrečo, zeníci se dvigata in spuščata kot hribi v daljavi, kanem žganje na dlan, ga z drugo dlanjo pomencam – mmmm – po slivah diši, veter diši kot moški po ženski, vinogradi se kopajo v soncu, sonce sence premika, izžiga planke v plotu, z žarkom sega v hruškovo listje, ki se srebrno blešči; v hruškovem listju sinica lovi ravnotežje na veji v vetru, veter mi kuštra lase kot kuštra trave v klasju, oblaki kipijo, zeleni od trav, travnik, od regratovih lučk razsvetljen, se pregiba v vetru, se s črički oglaša, travnik, zleknjen pod bregom, z nogami v potoku, travnik, paša za oči, delovišče čebel, travnik, izbruh zelenila, medeno puhtenje, špricanje trav, zvezdno nebo iz marjetic, zvončnic, zlatic, celih rojev zlatic, celih ozvezdij, žarko žoltih v svojem pršečem iskrenju, še, še bolj žarkih, še, še bolj žoltih, še, še bolj in bolj, še, še zmeraj bolj, še, še … Moj bog, saj zginevam. Saj se spreminjam v blišč.