Aleš Debeljak
Selitve
Selitve
Vse vidiš, vse: dihanje muh, piskajoči čajnik, naboj,
brezskrbno iztreljen v svit, molitev tapete, polmrak
koncertne dvorane, prašne violine, v naglici puščene
na parketu, napis v jeziku dveh prerokov, ki k Slovanom
sta prišla, stvari, ki se utapljajo v neizmerni luči,
krik, ki šine v sekundi do neba, blesk kovine, kolono
mladoletnikov in žensk, ki nosijo dojence, baziliko,
kako diši v gredici, tenke curke slivovega soka, ki
pronica v razpokano zemljo, zgaženo od umikajočih se grmad.
Vse. Vidiš pokopališča. In metastaze razbeljenih grmad.
Tu bo izhropel znani svet. Davni red nasilja se vrača na
ognjišča. Ugaša magija besed. In nem stoji dekliški zbor.
Proti vzhodu vodi sled, čez zasnežen prelaz. Ne izbriše je
noben napor. Zdaj veš, da bije stolpna ura za vas in nas.