Aleš Debeljak
[Razmočena mehkoba mahu]
[Razmočena mehkoba mahu]
Razmočena mehkoba mahu se ugreza pod nogami, ko hodiva
čez napol pomrznjene zalive in skoz redka rastišča brez,
potujoč v nepravilnem krogu, ki se širi v temo, skoz možgane
in otrpla telesa ljudi in živali, ujetih v led, ki mora biti tu že
od lani, ne: od vedno, enakomerna praznina pred nama, na
slabo prekrvavljenih obrazih se nabirajo kristalčki ledu, slišim
te, kako pritajeno, kakor na begu, popevaš neznano melodijo,
ne razločim besed, sapa se ti strjuje na krzneni ovratnici, široko
razprtih oči greva skozi tišino in vodeni sij zvezd, skoz vročična
mrmranja otrok v neznanih taboriščih, žuželke venijo pod
lubjem, december ali junij, ni razlike, pepel prekriva tla,
kolikor daleč sega pogled, mokra volna srajc, gaziva skoz
meglo, ki pronica v pljuča, kakor da izhaja izza gričev, za
katerimi slutim nerazcvetene rože pod ženskimi vekami, ki
sanjajo o potemnelih obrazih, strjujoč se v granit, gosti sneg
naju zasipa, jekleno sivo nebo, spiva stoje, ne da bi naju zares
zanimal ritem svitanj in zatonov, brez konca, kakor da se nikoli
ni začelo, zobna sklenina razpada od mraza, nočeva se ločiti,
komaj požiram slino, povej, povej mi besedilo pesmi, rad bi pel s teboj.