Maarja Kangro

Das kleine Flugzeug steigt
auf optimale Flughöhe,
die Stewardess bringt Kaffee.
Dann gibt es einen kleinen Knall
und wir sinken quasi hinunter
wir – uns geht es gut,
sinken in die Sturmwolken.
Die Nase nimmt Kurs auf die Erde,
wir stürzen der Explosion entgegen,
trinken Kaffee und geraten in Begeisterung.
So ein Sturz könnte ewig dauern:
angenehm, mit grauem Geprassel.
Liebe haben wir schon genug, und Mitgefühl,
wir haben die Bilder sich wiederholen sehen,
Sprachveränderung skizzieren wir,
also ja, warum nicht explodieren.
Ein sexy, langer und schneller Tod
ist mächtig wie Musik.
"Kennen Sie John Adams’ Stück
A Short Ride in a Fast Machine?
Man müsste es umtaufen in ‘unendlich’."
Wir lächeln einander zu, reichen uns die Tassen
und müssen nicht mehr darüber nachdenken,
wie während unseres Sturzflugs
jemand leidet, verwest oder Gott verliert.
Noch sackt das Land vor uns weg:
wenn es nur dauern würde, dauern.
Geschwindigkeit ist eigene und unsere Apologie,
Beschleunigung bewahrt Begeisterung.
Dauerte sie doch endlos
die Explosion
endlos
die Explosion
endlos

A small plane rises
to the optimal altitude,
the stewardess brings coffee.
A faint crack is heard
and then it’s as if we’re sinking,
we- we feel good,
we sink into storm clouds.
The nose veers towards the ground,
we hurtle towards the explosion,
drink coffee and effuse.
Such hurtling could go on endlessly:
comfortably, with a grey rattling.
We’ve enough love already, and sympathy,
we’ve seen the pictures repeatedly,
we draft changes to the language,
so yes, why not explode.
A sexy, long and swift death
is as powerful as music.
”Do you know John Adams’s piece
A Short Ride in a Fast Machine?
It should be renamed endless.”
We smile at each other,
hand each other cups
and don’t have to think anymore
about how someone is suffering or left without god
while we plunge towards death.
The ground still drifts away before us:
if only it would last, if only.
Speed is its own and our apologia,
acceleration sustains enthusiasm.
If only it would last endlessly
explosion
endlessly
explosion
endlessly

Pieni lentokone nousee
ihanteelliseen korkeuteen,
lentoemäntä tuo kahvia.
Kuuluu heikko paukahdus
ja sitten on kuin vajoaisimme,
meidän on hyvä olla,
vajoamme myrskypilviin.
Nokka kääntyy maata kohti,
syöksymme räjähdystä päin,
juomme kahvia ja innostumme.
Tällainen syöksy voisi kestää ikuisesti:
mukavasti, tasaisesti rahisten.
Rakkautta meille on suotu, ja myötätuntoa,
kuvia olemme nähneet useasti,
kielen muuttumisen hahmotamme,
niinpä niin, miksi emme räjähtäisi.
Seksikäs, pitkä ja nopea kuolema
on ylevää kuin musiikki.
”Tiedättekö John Adamsin kappaleen
A Short Ride in a Fast Machine?
Ikuiseksi sen nimi pitäisi vaihtaa.”
Hymyilemme toisillemme,
ojennamme kuppeja eikä enää tarvitse ajatella,
miten surmansyöksymme aikana
joku meistä kärsii tai jumala hänet hylkää.
Maa vajoaa edelleen alta pois:
voisipa tämä kestää vielä, kestää.
Nopeus on itsensä apologia ja meidän,
kiihdytys pitää innostuksen yllä.
Voisipa tämä kestää vielä, tämä
räjähdys
ikuisesti
räjähdys
ikuisesti

Il piccolo aereo raggiunge
la quota di crociera,
l'hostess porta il caffè.
Risuona un debole schiocco,
e poi è come sprofondassimo,
ci sentiamo bene,
caliamo nelle nuvole della tempesta.
Il muso fa rotta verso terra,
voliamo incontro alla catastrofe,
beviamo il caffè e ci entusiasmiamo.
Questa picchiata potrebbe durare all'infinito:
comodamente, in questo grigio scricchiolio.
Di amore ne abbiamo a sufficienza, e anche di pietà,
abbiamo visto le immagini ripetersi,
designamo i cambiamenti del linguaggio:
dunque, perché non schiantarsi?
Una morte sexy, lunga e rapida
è potente come la musica.
"Conoscete il pezzo di John Adams,
A Short Ride in a Fast Machine?
Bisognerebbe intitolarlo "L'infinito"."
Ci sorridiamo,
passiamo le tazze e non dobbiamo più pensare
che durante la nostra caduta fatale
qualcuno soffre, marcisce o perde dio.
La terra sprofonda ancor di più:
Se solo durasse ancora, ancora!
La velocità è l'apologia di se stessa e nostra,
l'accellerazione mantiene l'entusiasmo.
Se solo durasse all'infinito!
L'esplosione
fino all'infinito
l'esplosione
fino all'infinito

Mažas lėktuvas pakyla
į optimalų aukštį,
stiuardesė paduoda kavą.
Staiga palengva trekšteli,
ir tartum imam grimzti,
mes... mums taip gera,
grimztam į debesis audrotus.
Lėktuvo nosis krypsta žemėn,
mes neriam pasitikt sprogimo,
geriam kavą, jaučiamės pakiliai.
Taip nerti būtų galima be galo:
patogiai, pilkumos treškesy.
Gana ir tos meilės, atjautos taipogi,
paveikslai jau nesyk regėti,
ir pokyčiai kalbų jau numanyti,
tikrai, kodėl gi nesusprogus.
Seksuali, ilga staigi mirtis,
galinga tarsi muzika.
„Ar žinot Džono Adamso sukurtą
A Short Ride in a Fast Machine?
Ją reikia pervardinti begaline.“
Mes šypsomės vieni kitiems,
paduodam puodelius, daugiau nebelgalvojam,
kaip nerdamas pražūtį
tūlas kentės, dūlės ar liks be Dievo.
Žemė kol kas tebesitraukia:
kad tik ilgiau, kad tik.
Greitis – apologija mums ir sau pačiam,
greitėjimas palaiko įkarštį.
Kad užsitęstμ taip be galo
sprogimas
be galo
sprogimas
be galo

Malo letalo doseže
optimalno višino.
Stevardesa prinaša kavo.
Sliši se šibek pok
in zdi se, da se spuščamo.
Počutimo se dobro,
spuščamo se v nevihtne oblake,
nos letala se usmeri proti tlom,
rohneče drvimo proti eksploziji,
pijemo kavo in smo vzhičeni.
To drvenje bi lahko trajalo neskončno
z udobnim sivkastim bobnenjem.
Dobili smo že dovolj ljubezni in dobrote,
velikokrat smo že videli te slike,
izmislili smo spremembe v jeziku,
seveda, zakaj ne bi eksplodirali.
Dolga in seksi smrt
je mogočna kot glasba.
»Mogoče poznate skladbo Johna Adamsa
A Short Ride in a Fast Machine?
Morala bi se imenovati Neskončnost.«
Drug drugemu se nasmihamo,
podajamo si skodelice
in ni nam treba več razmišljati,
kako nekdo nekje trpi ali izgubi boga,
medtem ko padamo v smrt.
Tla se nam še vedno izmikajo:
ko bi to vsaj trajalo, ko bi vsaj.
Hitrost nam je lastna in je naša apologija,
pospeševanje pa vzdržuje našo vzhičenost.
Če bi vsaj vse to trajalo neskončno
eksplozija
neskončno
eksplozija
neskončno