Ana Ristović (Ана Ристовић)

Das ist eine Herberge für von der Dichtung
im Stich gelassene Dichter.
Für mehrstündige Einübungen in die Stille
stehen kleine Zimmer mit Aussicht
auf eine apokalyptische Landschaft zur Verfügung.

Der Götterkatalog liegt dem Anmeldungsformular bei.
Taschenphilosophie gibt es nach Tisch.
Zitate auf Gardinen, um dem vernebelten Blick
angesichts des welken Grün Ruhe zu schenken.
Narbentattoos bekommt man im Untergrund,
imaginäre Lebensläufe ebenfalls.

Im Dachpool säubern Oberinnen
das Gefieder ermatteter Schwäne.
Und ehe sich der Dichter versieht, lassen sie
ihre Köttel im Ornat verschwinden
und säen an ihrer statt Hamburger Trauben.

In den Eiskästen im Keller schlafen,
ein Jahrhundert lang oder zwei,
tote Geliebte, bereit zum Einsatz.
Wenn sich der Poet vor lauter Illumination in der Kälte
mit Tbc infiziert – ist selbst das
für einen Dichtertod ein würdiges Schärfchen.

Von der Kinoleinwand hebt der tote Pound
seine schmale Hand
und stößt Laureat um Laureat
seinen zitternden Finger ins Auge.

Nachdem die überflüssigen Wasser abgeflossen sind,
kann jede Pupille zum schwarzen Rohr werden,
durch das eine bankrotte Mythologie
eine andere beäugt.

Die Erfolgreichsten bekommen Käfige
aus falschem, schmelzendem Stahl,
und den Auftrag zu wuchern
aus der Bibliothek von Alexandria.

Wie die Fenster im Spätherbst beschlagen
sich die Musen vom Odem der Dichter,
die keinen Abstand wahren:
Der Anschluss an die Welt erfordert
immer die ausgestreckte Hand,
die sich auf den Kanten
der Glassplitter ausruht.

In Abendkursen lernen sie,
sich postum zu erinnern:
Sie nehmen einander in den Mund,
mit Achtung und Anstand,
wie Hostien.

Ceci est un hôtel pour poètes
que la poésie a délaissé.
Un entraînement au silence de plusieurs heures
s’offre dans le petites chambres avec vue
sur un paysage apocalyptique.

Un catalogue des dieux est distribué à la réception.
Une philosophie de poche dès le repas en commun.
Des citations – sur les rideaux, déjà prêts
à reposer le regard brumeux de la verdure putréfié.
Tatouage des cicatrices – au sous-sol
là où se trouve la biographie imaginaire.

Dans la piscine sur le toit les nonnes
épouillent les plumes des cygnes exténués.
Puis, avant que le poète ne s’en aperçoive, elles ramassent
dans leurs mantilles les petites crottes au sol
et sèment à leur place le raisin de Hambourg.

Dans les congélateurs des sous-sols somnolent un siècle ou deux
les mortes bien-aimées prêtes à la location.
Si le poète de l’illumination nue dans l’ombre
attrape la tuberculose – pour une mort poétique
voilà un gage honorable.

Sur l’écran cinématographique, Pound mort
lève sa main aussi mince qu’une fourchette
et aux lauréats un par un il fiche
dans l’œil son doigt tremblant.

Lorsque les eaux inutiles se seront écoulées
chaque prunelle pourrait devenir un tuyau
par lequel une mythologie en banqueroute
surveille les autres.

Les plus performants seraient doté d’une cage
en acier faux, bien fondant
et d’un mandat d’usure
dans la bibliothèque d’Alexandrie.

Comme des fenêtres à la fin de l’automne
les muses s’embrouillent au souffle des poètes
ignorants de la distance :
le lien avec le monde exige toujours une main tendue
reposant
sur le bord coupant du verre perforé.

Au cours du soir, ils apprennent
à se sentir posthumes :
ils se remplissent la bouche l’un de l’autre
en hésitant et avec précaution
comme d’une hostie.

To je hotel za pesnike,
ki jih je poezija zapustila.
Majhne sobe s pogledom
na apokaliptični pejsaž
ponujajo večurni trening tišine.

Katalogi bogov se delijo na recepciji,
žepne filozofije pri kosilu.
Citati na zavesah so pripravljeni, da
zamegljen pogled očistijo gnijočega zelenja.
Tetoviranje brazgotin je v podzemlju,
prav tako imaginarne biografije.

V bazenu na strehi nune
čistijo perje onemoglim labodom.
V žepih zbirajo njihove iztrebke,
in preden pesniki opazijo,
posejejo grozdje Hamburg.

V kletnih zamrzovalnikih dremajo stoletje, dve
mrtve drage, pripravljene na sposojo.
Če poet od čiste iluminacije v hladu
dobi tuberkulozo, je za pesniško smrt
tudi to povsem dostojen vložek.

S filmskega platna mrtvi Pound
dviga tanko roko
in vsakemu lavreatu zabija
drhteč prst v oko.

Ko odtečejo odvečne vode,
je lahko vsaka zenica črna cev,
prek katere ena mitologija v stečaju
pazi na drugo.

Najuspešnejšim gredo kletke
iz lažnega, topljivega železa
in nalog usure
iz aleksandrijske knjižnice.

Muze se meglijo kot okna v pozni jeseni
od sape pesnikov,
ki ne poznajo distance:
dotik s svetom vedno zahteva iztegnjeno roko,
ki počiva
na robovih razbitega stekla.

Na večernih predavanjih teče beseda
o občutenju posmrtnosti:
drug drugega polagajo na jezik
z opreznostjo in pomišljanjem
kot hostije.

Toto je hotel pre básnikov,
ktorych sa vzdala poézia.
Malé izby s výhľadom
na apokalyptickú krajinu
ponúkajú viachodinový tréning ticha.

Katalógy bohov sa rozdelʹujú na recepcii.
Vreckové filozofie pri obede.
Citáty sú na záclonách – pripravené
očistiť zahmlený pohľad od hnijúcej zelene.
Tetovanie jaziev – v podzemi,
kde sú aj imaginárne životopisy.

V bazéne na streche mníšky
čistia perie chorým labutiam.
A skôr, než to básnik zbadá, do vreciek
zbierajú trus z dna
a namiesto neho tam rozsievajú hrozno sorty hamburg.

V pivničných mrazničkách driemu jedno-dve
storočia mŕtve milenky pripravené na prenájom.
Ak básnik z čirej iluminácie v chlade
dostane tuberkulózu, pre básnickú smrť
je aj to dôstojný prispevok.

Z filmového plátna mŕtvy Pound
dvíha útlu ruku
a postupne každému laureátovi vráža
chvejúci sa prst do oka.

Keď odtečie nadobytočná voda,
každá zrenica môže byť čierna rúra,
cez ktorú jedna mytológia v rámci úpadku
pozoruje druhú.

Najúspešnejším sa ujdú klietky
z nepravej, taviteľnej ocele
a prikaz usury
z alexandrijskej knjižnice.

Ako okná v neskorej jeseni
zahmlievajú sa múzy od dychu básnikov,
ktori nepoznajú odstup:
spojenie so svetom si vždy vyžaduje natiahnutú ruku,
ktorá odpočiva
na ostri sklených črepin.

Vo večerných kurzoch sa učia
cítiť posthumne:
jeden druhého berú do úst,
opatrne a váhavo
ako hostiu.