Veronika Dintinjana
Oranževec pred hišo je v zenitu
Oranževec pred hišo je v zenitu
Poslušam odsotnost vetra med listi
in neobljudeno popoldne.
Zaradi treh stvari puščam polkna priprta,
zaradi štirih zapiram vrata.
Zaradi lune, ki razbeljena zacvrči, ko jo kovač potopi v vedro.
Zaradi jutra, ki prebledi, ko ga v obraz pogleda sonce.
Zaradi dneva, ki zardi v noč, in zaradi praga,
namesto stopinj ga bodo obrusili cvetovi.
Trije se dvigajo v nebo,
štirje so šli brez najmanjšega šuma.
Šla je gorilna nitka v žarnici,
iz glave mi je ušla prekinjena vrstica.
Skozi priprto okno se je pririnil hlad
in za mizo si je prostor našla večerja.
Štirih stvari ne morem dojeti,
treh ne pozabiti.
Oblega kamna na obali, kot otroka me je naučil
razlikovati levo in desno koleno, levo in desno stran ceste.
Bolečine, ki je bila vseobsegajoča in je minila hip zatem.
Ljubeznivega morja, vsako noč ga sanjam, čaka me pred vrati.
Podnevi pošilja galebe in druge sle po odgovor.
In drevesa, ki zahaja nad svetom.
Ni moč videti, kdo se vrti okoli koga.
Po dolžini sence določamo smeri neba.
Po dolžini korakov, katera ura noči je.