Boris A. Novak
OČE
OČE
Dokler so starši živi, se s telesom
postavijo med smrt in nas, otroke:
usodo zremo kakor skoz zaveso.
Bolele so me tvoje suhe roke,
ko si umrl, o moj edini oče:
še tvoje, a že tuje, pregloboke,
so padle, kamor meni ni mogoče,
v zrak, a čisto blizu, sem, k izviru
solzá, kjer padam na obraz in jočem.
V tistem strašnem, velikem večeru,
ko smo umivali usahlo truplo,
da bi vrnili lep nemir vsemirju,
sem nase vzel, kristalno jasno in osuplo,
svojo človeško smrt: odslej sem oče
jaz, jaz sem gola rana, ki brezupno
ščiti otroka pred udarci toče
z edino smrtjo lastnega telesa,
ki raste iz spomina v bodoče
in poje, ritem plesa, sneg slovesa.
Na ono stran letim z zakonom jate
selivk, in jočem, ko se vračam nate,
moj oče.
(ob triletnici smrti,
30. decembra 1994)
(Mojster nespečnosti, 1995)