Iztok Osojnik
Neolitska
Neolitska
Gospod Danes je nekaj, kar hodi po dveh nogah.
Rekel je: med zvezdami na nebu nad mojim mestom
je še enkrat tako veliko mesto. Ljudje tam razumejo
stvari, ki jih jaz ne
Tam je tudi moje veliko močvirje.
Med ločjem polzi globok, počasen tok,
s katerim mi satan pere živce.
Cesta, po kateri hodim,
se topi, postaja meglena.
Daleč naprej je težko prehodno polje min
ampak jaz sem pretežek za tista ogledala.
Nekaj starodavnega poganja iz zemlje
in jaz sem enostavno premajhen.
V takem času pride človeku prav pijani čoln razuma,
na katerem poglavar vesla med trsi bolečine
po lončevini neolitskega jutra.
Tu spodaj pa v tem času
pijemo digitalno kavico
in opazujemo, kako se počasi iz niča rojeva nek lik.