Brane Mozetič
[Ne razumem]
[Ne razumem]
Ne razumem, zakaj je tu vse tako narobe. Recimo, se
peljem ob sedmih s celonočnega žura in me ustavita
smrkava policaja z nepopolno izobrazbo. Stopita po
kavbojsko do mene, me obtožujeta vsega mogočega, da
se samo čudim, kaj delam v tej deželi, pritisnem
na plin in speljem. Kliče me bivša žena ter mi
histerično razlaga, zakaj jo že toliko let nadlegujem,
zalezujem, nadzorujem, naj si vendar že najdem
kakšno žensko, saj jih je dovolj, da naj skratka
neham, neham, neham. Tip me roti, naj ga sovražim,
se obrača stran od mene, me odriva, mi kar naprej
spušča komade kot Depresija v očeh in Lep dan za
smrt. Ne razumem, kaj mi hoče povedat. Ko
se umaknem med ljudi, me njihova mešanica
pomirjeval, poživil in alkohola vleče kot
vrtinec nekam dol, kjer sem kar naprej živčen
in se ne znam pomiriti. Rekel bi, da živim
v najbolj stresnem mestu na svetu. Skušam se
zbrati, a mi roke drhtijo. Ustrašim se in mi
začnejo še bolj drhteti. Razmišljam, kam bi
spet ušel, v katero mesto bi se skril. Vse bolj
se mi zdi, da je moje življenje le nizanje sanj o pobegu.
