Andrej Hočevar
Imaš dvajsetaka?
Imaš dvajsetaka?
Zagrabi me še kar huda lakota in nekaj
idejam podobnega. Odprto okno in nobenih
glasov. Pospravljeni premiki, potrpežljivi
sosedje. In tvoja stopala. Tvoja lepa stopala.
Leva in desna družina, deset prstov
z rdečimi nohti. Zdaj pa vsi skupaj pojdite lepo
na tržnico! Ali pa kam drugam, kjer sta telo in volja
zadovoljno razdružena. Zakaj tako skrivaš žlebove,
po katerih bi se lahko mirno razlil kot spanec
brez sanj po kosilu? Nebo zrcali travnik,
popackan z ovcami. Ne potrebuje pravih
rešitev. Korak, ki ni zadnji, ne potrebuje
pravih rešitev. In prave rešitve prav gotovo
ne potrebujejo mene. Dotakniti se me hočejo
nabrekle prsi. Dišijo in se stegujejo. Ne vem več,
kaj so razlike. Grizem. Hodim. Sonce
s svojo leseno žlico z mene pobira smetano.
Slačim si hribe, slačim si doline. Slačim
tvoje zobe. Ves pasji sem. Smejim se z rokami
in pišem z repom. Maham. Spet sem nasedel
zgodbi očaranega pesnika, kako se srečata
ljubezen in zanimanje za stvari, ki se te ne tičejo:
pesniki strmijo v daljavo in vidijo,
kako se po cesti vozijo borovnice.
Ko me bo pot prekucnila, bom hodil
še po drugi strani. V travo plane
čudovita podoba – to ni osamljenost,
a jo trgam kot zrele, sočne sadeže.