Miljana Cunta
16:00
16:00
Vejevje vsenaokrog sosedovih hiš bodo obrezali, le naš dom bodo potolkle neobrzdane roke senc. Kot vsako pomlad sediva na prizidanem balkonu in se spominjava oleandrov na mestih, kjer se jé in spi in skriva, in vrat, ki jih je požrl zid. Bingljava z nogami kot prevelik otrok in premajhen odrasli, le midve veva, kdo je kdo. Kajti suhe kosti že silijo proti meni kot neobrezane veje starega hrasta. V drobnem hipu nepozornosti te, zazrtega v skuštran odsev na razgreti pločevini avta, ujame prihajajoči čas. Sredi izšepetanih govoric se čudiš skrivnostim, ne veš, čemu ti jih prinašajo in ali sodijo prav sem. Rad bi jih vrnil in se zahvalil, pozabil pravkar slišano, a zaupnosti velikih so začele delovati, pozibavajo te na gladini odprtega morja, ki ekstatično zabrisuje svoj konec, ko prehaja v nebo. In že si ves drug, nerodno omotan v starikavo kožo, ko suhe kosti spet rasejo proti tebi. Na poti se bodo večkrat poškodovale, se zataknile, obrabile in razpokale, a se naposled zacelile – v telesu, ki je zdaj še premajhno za žalost in skrb.