Luuk Gruwez

niederländisch

Tanja Mlaker

slowenisch

Een zoon van niemendal

Sterven was het snelste wat je deed:
van zoveel vlees had ik verwacht
dat het kilo per kilo overleed
met veel vertoon en variété.
Eén stuip volstond, en dat was dat.

Je lichaam was je lievelingsplek.
Het kon heel stijlvol vadsig zijn.
Je ging alleen om te bewijzen
hoe het gelijk van vaders is
en hoe het ongelijk van lijken.

Voor afscheid had je geen talent.
Nog pest je mij vanuit je kist
met al je trots, verkeerd belegd
in mij, een zoon van niemendal:
een ziekte met vier poten en een kop.

Ik moest het altijd beter doen,
nooit goed in woede en in moed,
zelfs onderdanig aan je lijk:
dat waardig lijk dat vader bleef
en waar geen gram van rest.

© beim Verlag
Aus: Dikke mensen
Amsterdam: De Arbeiderspers, 1990
Audioproduktion: het beschrijf, brüssel 2002

Nič prida sin

Umreti si znal najhitreje:
mislil bi, da tak kup mesa
umira vsak kilogram posebej
karseda bahavo in kot šov.
En krč zadošča, to je to.

Telo ti je bilo najljubši kraj.
Znalo je biti krasno leno.
Odšel si, da bi mi dokazal,
kakšen je prav očetov in
kako se motijo mrliči.

Za slovo nimaš talenta.
Še me dražiš ven iz krste
s ponosom, ki pomotoma
je vložen vame: nič prida sin,
kuga s štirimi nogami in glavo.

Vse moram storiti bolje,
nikdar prav v besu in pogumu,
poslušen sem celo ob truplu
spoštovanem, ki je oče
in ne ostane nič od njega.

Prevedla Tanja Mlaker
From: Ruimte. Antologija sodobne poezije iz Flandrije.
Društvo slovenskih pisateljev, 2009