Radoslav Dabo

kroatisch

JELEN

Najstrašnejša skala, bela bela želja.
Voda, ki izviraš iz krvi.
Naj se mi oži oblika, naj mi zdrobi telo,
da bo vse v enem: žlindra, okostja, prgišče.

Piješ me, kot bi mi izdiral barvo duše.
Lokaš me, mušico v drobnem čolnu.
Razmazano glavo imam, čutim, kako so se
gore naredile, kako so se rodile zvezde.

Spodmaknil si mi svoje teme, tam stojim.
Poglej, v zraku. V tebi, ki si zdaj zlit in
moj. Zlate strehe se ukrivljajo pod nama,

pagodini listi. V ogromnih svilenih bonbonih
sem, nežen in trdoživ. Meglo ti potiskam v
sapo, sapo v božjo glavo v mojem vrtu, jelen.

© Tomaž Šalamun
Aus: Živa rana, živi sok
Maribor : Založba Obzorja, 1990
Audioproduktion: Študentska založba

JELEN

Najstrašnija hridino, bijela bijela željo.
Vodo, koja izvireš iz krvi.
Neka mi se suzi oblik, neka mi zdrobi, tijelo
da sve bude u jednom: šljaka, kosturi, pregršti.

Piješ me kao da mi čupaš boju duše.
Ločeš me, mušicu u sitnu čunu.
Imam razmazanu glavu, osjećam kako su
nastale gore, kako se rodile zvijezde.

Odmaknuo si mi svoje tjeme, tamo stojim.
Gledaj, u zraku. U tebi koji si sada izliven i
moj. Zlatni krovovi pod nama se ukrivljuju,

pagodini listovi. U ogromnim svilenim bombonima
sam, nježan i postojan. Maglu ti utiskujem u
dah, dah u božju glavu u mom vrtu, jelene.

©Tomaž Šalamun
Prijevod Radoslav Dabo

Iz: Riva

Zagreb: Meander 1997