Željko Mikloš
slowenisch
Dvorište moje majke
U dvorište moje majke
često stižu loše vijesti.
Dok šuti, one rastu,
poput vinove loze
zastiru nebo i misao.
Dok govori, one rastu,
prepleću se i uvećavaju
u vrtoglavoj igri pogleda i riječi.
Donose ih zvani i nezvani
- susjede i stranci,
električari i novinari.
Moja ih majka pamti,
oklop straha i samoće
postaje sve čvršći i čvršći,
dvorište se zaobljuje u točku
koju hrane tužni očenaši.
U dvorište moje majke
često stižu loše vijesti.
Teške bolesti presreću pogibije,
kradljivci i lašci vladaju svijetom,
nikome se ne može vjerovati.
Činjenice su uvijek na njezinoj strani
- imena, brojke i mjesta
kao nijemi svjedoci tragedije
lebde na crnoj zavjesi priče.
Moja ih majka izgovara
polako, u po glasa;
nečujni lepet krila zauzme dvorište,
naseli se u korak, prodre u tijelo
ili se jednostavno raspe na rubu daha.
Gdjekad i koja dobra vijest
zaluta u dvorište moje majke.
Dok joj prilazi, majka širi ruke,
razmiče vinovu lozu,
sunce sjenči nebo i misao.
Kada je zagrli, na usnama osmijeh,
u pogledu tjeskoba;
riječi kao ptice oklijevaju
između pjesme i metka.
Moja majka bolje od ikoga zna
da najstrašnije priče niču
među poljskim cvijećem,
u slijepoj radosti koja ne misli na sutra.
Audioproduktion: Tomislav Krevzelj, Udruga radio mreza 2011
Dvorišče moje matere
V dvorišče moje matere
pogosto prispevajo slabe novice.
Ko molči, one rastejo,
kot vinska trta
zastirajo nebo in misel.
Ko govori, one rastejo,
se prepletajo in povečujejo
v vrtoglavi igri pogledov in besed.
Prinašajo jih povabljeni in nepovabljeni
- sosede in tujci,
električarji in novinarji.
Moja mati jih pomni,
oklep strahu in samote
postaje vse trdnejši in trdnejši,
dvorišče se zaoblja v točko,
ki jo hranijo žalostni očenaši.
V dvorišče moje matere
pogosto prispevajo slabe novice.
Težke bolezni prestrezajo pogube,
kradljivci in lažnivci vladajo svetu,
nikomur se ne more verjeti.
Dejstva so vedno na njeni strani
- imena, številke in mesta
kot neme priče tragedije
lebdijo na črni zavesi zgodbe.
Moja mati jih izgovarja
počasi, polglasno;
neslišno plahutanje kril zavzame dvorišče,
se nastani v korak, prodre v telo
ali pa se enostavno razpne na robu diha.
Semintja tudi kakšna dobra novica
zaide v dvorišče moje matere.
Ko ji prihaja nasproti, mati širi roke,
razmika vinsko trto,
sonce senči nebo in misel.
Ko jo objame, na ustnicah nasmeh,
v pogledu tesnoba;
besede kot ptice oklevajo
med pesmijo in nabojem.
Moja mati bolje kot kdorkoli ve,
da najbolj strašne zgodbe vznikajo
med poljskim cvetjem,
v slepi radosti, ki ne misli na jutri.