Že teden dni v torbi nosim knjigo
pesmi Toma Rawortha, pismo Paula Killebrewja
in svetlobo jesenskih ulic.
               In poletne melanholije je konec,
                                     premirja je konec.
Če rečem
                                    improvizacija,
mislim na prijateljstvo.
Načrt sprejet, destinacije osvojene.
             ... da ohranja
                                      trpko melanholijo
                                       neonski sijaj
                               švigajoče poglede
                in se SPET sprašujem,
        če vejo,
   kako mrzlo in umazano je.
In ni nam uspelo
                             pobegniti pogledu
                                       na obrat letnih časov.

                                   Ta odnos do čaja je blazno prijeten,
poleg tega zvok še en zvok

In je drugačen
                       od občutka,
                                          ko hodiš po mestu,
            opazuješ
premikajoče se slike,
                                  previdno stikaš po notranjosti,
in včasih samo hitreje zavrtiš kolut.