Alojz Ihan

slowenisch

Oddaljene ljubezni

Seveda so zanimive
te ljubezni na daljavo in brez besed
ki živijo brez pravih zgodb, neopazne
nekdo pač kupuje zelenjavo vedno v isti trgovini
točno ob štirih popoldne zazvoni zvonček
zasliši se »Dober dan«
in prodajalka reče »Prosim?«
potem gre za hruške in zelenjavo in južno sadje
presenetljivo malo besed
čeprav se moda pri sadju in zelenjavi spreminja
iz leta v leto
ampak on ima vedno najraje rdeči delišes, granatovce in nedozorele banane
od zelenjave pa melancane, bučke, sezonsko solato in čebulo
nič pretresljivega
čeprav ni jasno, zakaj mora točno od štirih vedno v isto trgovino
če bi kdaj o tem zares razmislil, bi se začudil
in enako, če bi se vprašal
zakaj se že leta in desetletja noče izseliti iz stanovanja
ki je vlažno in predrago za njegovo plačo
in ni v njem nič zares domačega, kar te spodbudi k petju v kopalnici
ali treniranju stoje v dnevni sobi
ker se povsod nad tlemi vleče težka megla
in človek ne more biti miren, če ne vidi svojih stopal in pod njimi trdnega tlaka
brez tega občutka je vsak korak naprej mučno iskanje
roba prepada
napeta pozornost dlani, da zadnji hip zagrabijo oprimek
ali zaščitijo oči, ko raznese zakopano mino, pozabljeno iz vojne
če bi o tem zares razmislil
bi se vprašal, zakaj noče oditi
in zapreti knjig v računovodski pisarni
kjer računi in številke vsak dan v enakem ritmu krožijo
okoli velikanske ničle kot planeti
ki jih bo pogoltnila eksplozija ugašajočega sonca
čez pet milijonov let
do takrat pa se bodo ponavljali vsi znani krogi
če bi o tem zares razmislil, bi se vprašal
če noče oditi samo zato
ker bi potem ne bilo več tako neopazno nujno,
da kupuje zelenjavo in sadje v tisti trgovini
v kateri mu prodajalka vsak dan na vratih reče »Prosim?«
čeprav med tem izbira sadje drugemu kupcu
ker je redkost, da naletiš na tako prijazno stranko
ki mirno počaka in si nato razločno zaželi rdeči delišes ali zelene banane
kot kakšen natančen vovodovni inštalater, ki se drži svojega službenega rajona
če bi bila prodajalka v to bolj gotova, bi ga kdaj zaprosila za uslugo
kar se splača imeti za inštalaterja človeka
ki ga vidiš vsak dan
na katerega se lahko zaneseš, da bo prišel točno ob štirih popoldne
in ne glede na dan zmogel tisti nasmeh in spoštljivost
ki jo prodajalci tako pogrešajo
ko stojijo za pultom in ne razumejo
zakaj jih nekdo kar na lepem nadere zaradi premehkih jabolk
ker ima že od otroštva rad samo trde
zakaj ljudje od tujcev zahtevajo
da jim izpolnjujejo prav tiste želje
ki jih niso nikoli zmogle zaslutiti celo njihove mame
zato je prodajalki všeč inštalater
ki prihaja točno ob štirih
in zato se tudi ona vsak dan vozi z avtobusom na drugi konec mesta
da pride do svoje trgovine
čeprav bi si lahko že zdavnaj našla drugo, bližje domu
da bi skozi izložbo videla vrata svoje hiše
v katero prihaja domov njen mož
ki še zdaleč ni tako zanesljivo točen kot tisti kupec
ki pride vsak dan ob štirih
in spoštljivo naroči zlati delišes in kilogram čebule
in v molku, ki sledi, oba dobro vesta
da je to ravno to, kar mora biti
in je vsaka nadaljnja beseda odveč.

© Alojz Ihan
Aus: Salsa
Ljubljana: Mladinska knjiga, 2003
Audioproduktion: Študentska založba

Lieben auf Entfernung

Natürlich sind sie interessant,
diese Lieben auf Entfernung und ohne Worte,
die ohne wahre Geschichten leben, unbemerkt.
Da kauft jemand sein Gemüse immer im selben Laden,
genau um vier Uhr nachmittags läutet die Türglocke,
man hört ein „Guten Tag“,
und die Verkäuferin sagt „Bitte?,
dann werden um Birnen und Gemüse und Südfrüchte
überraschend wenig Worte gemacht,
obwohl sich die Mode bei Obst und Gemüse
von Jahr zu Jahr wandelt,
aber er hat am liebsten immer rote Delicious, Granatäpfel und unreife Bananen
und vom Gemüse Melanzani, Zucchini, Salat je nach Jahrezeit und Zwiebeln,
nichts Welterschütterndes,
obwohl nicht klar ist, warum er genau um vier immer in denselben Laden muß,
machte sich darüber wirklich jemand Gedanken – er würde sich wundern,
und genauso er, wenn er sich fragte,
warum er seit Jahren und Jahrzehnten nicht aus der Wohnung ausziehen will,
die feucht und für sein Gehalt zu teuer ist
und an der wirklich nichts Anheimelndes ist, was einen zum Singen im Badezimmer
oder zum Trainieren von Kopfstand im Wohnzimmer animieren würde,
wo überall schwerer Nebel auf den Boden drückt
und keiner ruhig sein kann, wenn er nicht seine Füße und unter ihnen das feste Pflaster sieht,
ohne dieses Empfinden ist jeder Schritt nach vorn ein qualvolles Suchen
des Randes des Abgrunds,
gespannte Aufmerksamkeit der Hände, um im letzten Moment nach einem Halt zu greifen
oder die Augen zu schützen, wenn eine vergrabene, aus dem Krieg vergessene Mine hochgeht,
wenn sich darüber jemand wirklich Gedanken machte,
würde er sich fragen, warum er nicht weg will
und die Bücher zuklappt im Rechnungsbüro,
wo Rechnungen und Zahlen jeden Tag im gleichen Rhythmus
wie Planeten um eine riesige Null kreisen,
um in fünf Millionen Jahren von der Explosion
der erlöschenden Sonne verschlungen zu werden,
bis dahin aber alle vertrauten Bahnen zu wiederholen,
machte sich darüber wirklich jemand Gedanken – er würde sich fragen,
ob er nur deshalb nicht weg wolle,
weil es danach nicht mehr so unmerklich notwendig wäre,
sein Gemüse und Obst in jenem Laden zu kaufen,
in dem die Verkäuferin jeden Tag an der Tür „Bitte?“ sagt,
obwohl sie gerade für einen anderen Käufer das Obst aussucht,
denn es ist eine Seltenheit, daß man einem so freundlichen Kunden begegnet,
der ruhig wartet und dann deutlich rote Delicious oder grüne Bananen verlangt
wie ein penibler Rohrschlosser, der sich an seinen Dienstbereich hält,
wenn sich die Verkäuferin sicher wäre, würde sie ihn einmal um eine Gefälligkeit bitten,
denn es lohnt sich jemanden als Installateur zu haben,
den du jeden Tag siehst,
bei dem du dich darauf verlassen kannst, daß er genau um vier Uhr nachmittags kommt
und ungeachtet der Tageszeit jenes Lächeln und jenen Respekt aufbringt,
den den Verkäufern so sehr abgeht,
wenn sie hinter dem Pult stehen und nicht verstehen können,
warum sie jemand aus heiterem Himmel anbrüllt wegen zu kleiner Äpfel,
weil er schon seit seiner Kindheit nur feste mag,
warum die Leute von den Ausländern verlangen,
daß sie ihnen gerade diese Wünsche erfüllen,
die selbst ihre Mütter nie erahnt hätte,
deshalb gefällt der Verkäuferin der Installateur,
der genau um vier kommt,
und deshalb fährt sie auch jeden Tag mit dem Bus ans andere Ende der Stadt,
um zu ihrem Geschäft zu kommen,
obwohl sie schon längst ein anderes, nähergelegenes hätte finden können,
wo sie durch die Auslage die Tür ihres Hauses sähe,
durch die ihr Mann heimkommt,
der bei weitem nicht so zuverlässig pünktlich ist wie jener Kunde,
der jeden Tag um vier kommt
und respektvoll Golden Delicious und ein Kilo Zwiebeln verlangt,
und in dem Schweigen, das folgt, wissen beide gut,
daß es gerade das ist, was sein muß,
und jedes weitere Wort überflüssig.

Aus dem Slowenischen übersetzt von KLAUS DETLEF OLOF