admirala Nelsona in lady Hamilton leta 1800,
                         ob vrnitvi iz Eisenstadta,
                         od Haydnove maše št. 11 v d-molu (»Nelsonova«)

Spominjam se snežnega večera, ko so se pred
edino razsvetljeno stavbo v mestu, prenočiščem
z narisano pošastjo, ki se je imenovala Elefant,
a je po splošnem mnenju predstavljala Leviatana,
ustavile čudovite sani z grbom in je z njih izskočila
majhna zasnežena opica s turbanom in prižgano
baklo. Odprla je rdeča in pozlačena vratca, skozi
katera se je čez hip prikazala svilena noga v pojočih
čeveljcih pod hermelinsko obrobo temnega plašča.

Mnogi pomnijo, kako je na drugi strani njen lord
v opremljenem admiralskem klobuku, v tesno oprijetih
hlačah s škrlatno črto in črnimi lakastimi škornji
izstopil v cel sneg, prehitel nožico, tik preden se je ta
dotaknila stopnice, in ravno v trenutku, ko nam je
pomahala, v zaraku ujel tanko, orokavičeno roko,
jo za hip podržal in si jo nato pritisnil na srebrne prsi,
tako da se je med vratci prikazala sinja kučma
z biserom in obeljenim pavjim peresom, v kateri je
bilo mogoče opaziti glavo z rubinastimi ustnicami,
z zobmi iz alabastra in labodjim vratom.

Lord, ki je s petama in s komaj opaznim gibom
glave pozdravil posle in drugo osebje, ki se je vsulo
iz hotela (med njimi tudi nekatere v predpasnikih),
je še vedno čvrsto držal njeno roko v višini epolet,
medtem ko si je ona z drugo visoko pridvignila plašč,
da bi pogumno zakoračila v sneg. Toda konjarji
so poprijeli pri vpregi, po snegu so hiteli pogrinjat
iz glasbenega salona sposojene karminaste
perzijske preproge, pometat prag in stopnišče.

Odprla so se številna okna, dekle so pričele
stepat kovtre in celi grozdi radovednih gostov
so viseli z njih tako nizko, da jih je nekaj popadalo
na cesto. Ker je bilo snega na pretek, se nikomur
ni nič zgodilo. Zgodilo pa se je nekaj drugega.
Velikanski kit glavač (Physeter catodon)
ki se je na svoji poti v Veliko Sargaško morje
ustavil pred Tirom, je tik pred obalo izpljunil
na prod mene, mojega očeta in preroka Jono,
s katerima sem že od zgodnje jeseni v obokanih
kleteh te pošasti pripravljal trske za zimo.

Oboroženo z njimi, a za to priložnost pomočenimi
v katran in veselo prižganimi, se je hotelsko osebje
postavilo v špalir in na čelu z nenavadnim lakajem
pospremilo par do plesne dvorane v nadstropju, kjer so
jima uredili začasno sprejemnico. Rdečo snežno kočijo
sem kasneje pogosto hodil občudovat v mestni muzej,
kjer jo, po potresu spremenjeno v nekakšno votlo,
kot izžrt pergament prhko bučo, hranijo še danes,
medtem ko si je bilo kita mogoče ogledati v parku
pred univerzo šele sto oseminpetdeset let po dogodku.
Njun prihod so v gotici zabeležili v številnih cesarskih
časopisih, vendar v nobenem, ki bi ga znal brati.