Urban Vovk

slowenisch

SVECI

Sunce stoji u nebu i to se zove dan.
Ali ono je  tamo i kad se zove noć.

Juče sam video potok koji traga za zečićem,
malim, titravim, smrznutim,
sivih drhtavih šapica,
ali bilo je leto i nije ga pronašao.
Opet se nisu sreli.
Šta će biti na zimu?

Ni štap, ni šargarepa, ni propast, ni idila.
Možda jave na jesen, kad spreme konačni izveštaj.

Tako stoji i Mesec, on ne zna zašto je tamo,
blizak Zemlji i nebu, ali od svega udaljen
kao da nema dužnost, nikakvo opravdanje.
Ni da odmogne sebi, ni da pomogne drugom.
Čak se dobro i ne vidi, deluje kao zaboravljen,
čim ga zakloni oblak ili uglovi kuća.
Ne živi sasvim građanski, deluje privremeno
kao prolazna večnost, tup sjaj  bratoubistva.

Sve to o nečemu govori, ali nema rešenja,
ili je sasvim nemo ko prazna govornica.

A sutra, umesto zvezda, tamo će stajati sveci
i bivši zvezdani svod biće sjajem narogušen,
ispunjen blagom toplinom, pomalo zajebanom
jer sveci ništa ne govore dok im se tako ne kaže.
Ali ko da im kaže u onoj pustoj praznini
u kojoj sve izvan njih deluje kao ekran,
ko glup dokumentarac na hladnom oku TV-a.
Sav mir u ovom svemiru providan je ko staklo
po kome protrči zečić i šapicom ga zamaže.

Možda će doći i drugi, da ga šapicom umije,
a možda ipak i neće. Kraj nema ravnoteže.

© Vladimir Kopicl

SVETNIKI

Sonce stoji na nebu in temu pravimo dan.
Vendar je ono tam tudi, ko temu pravimo noč.

Včeraj sem videl potok, ki išče zajčka,
majhnega, trepetajočega, premrzlega,
s sivimi drhtečimi tačkami,
a bilo je poletje in ni ga našel.

Spet se nista srečala.
Kaj bo, ko pride zima?

Ne palica, ne korenje, ne propad, ne idila.
Morda sporočita jeseni, ko pripravita zaključno poročilo.

Tako stoji tudi Mesec, ne ve zakaj je tam,
blizu tako Zemlji kot nebu, a oddaljen od vsega,
kot da nima zadolžitve in nobenega opravičila.
Ne da bi oteževal sebi, ne da bi olajševal drugemu.
Celo ne vidi se ga dobro, zdi se kot pozabljen,

takoj ko ga zakrije oblak ali robovi hiš.
Ne živi povsem kot državljan, deluje začasno,
kot prehodna večnost in skrhan sijaj bratomora.

Vse to govori o nečem, a nima rešitve,
ali pa je povsem nemo, kot prazna govorilnica.

Zjutraj pa bodo namesto zvezd tam stali svetniki
in bivši zvezdni svod bo od sijaja namrščen,
z blago, rahlo zafrknjeno toplino zapolnjen,
ker svetniki ne govorijo, dokler jim ni tako rečeno.
A kdo bi jim lahko kaj rekel v tisti pusti praznini,
v kateri vse, kar je zunaj, deluje kot ekran,
kot neumen dokumentarec na hladnem očesu teveja.
Ves mir v tem vesolju je prozoren kot steklo
po katerem steče zajček in ga pomaže s tačko.

Morda bo prišel še drugi, da bi ga s tačko umil,
morda pa vseeno ne. Konec nima ravnotežja.

prevedel Urban Vovk