Marjanca Mihelič 
Übersetzer:in

auf Lyrikline: 4 Gedichte übersetzt

aus: ungarisch, deutsch nach: slowenisch

Original

Übersetzung

Zuhanás

ungarisch | Gábor Schein

Láng csap ki egy zuhanó vadászgépből. Koromszínű füst száll,
süketítő sivítás. Katapultálni! Ez most a parancs annak, akinek
még van hova. Család? Európa? Átvált a pánikkapcsoló, az agy
alkotóelemeire bontja a képeket. Mit látsz? El tudod mondani?
Erre most nincs idő. Speciális neuronok elemzik a színt, a formát,
a kontrasztokat. Fél másodperc múlva mozdulni fogsz, mintha

rakétával lőnének ki. Eldől, hogy a baleset kimenetele halálos lesz-e,
vagy marad még esély. A tudat végre tökéletesen éber. Az automata
pilótához pillanatonként tízmillió információ jut el, és ebből
most negyvenet közöl is veled. Persze így is a múltban élsz.
Nem a szemeddel, hanem az emlékeiddel látod a pusztuló arcokat,
amelyek körülvesznek, és mint egy sebész, lemetszed magadról

a feléd induló kezet, minden mosolyt, kimondatlan kérést.
A pusztítás az egyetlen dolog, amihez valóban értesz, és fájdalom
nélkül tagadod le magad előtt: a kannibalizmus nem csak Pápua
féltett öröksége. Mióta élsz, egy gyűlölködő koldusország
szennyét nyeled. Nincs rá mentség. De akármi történik, mindig
zajlik valami más is, az illúziók egyáltalán nem kivételek.

Ha az utcára csak szökőnapokon dugod ki az orrod, csetelsz,
levelezel inkább, és ritka fűszerekkel rafinált vacsorát főzöl
gyereknek, feleségnek, barátnak talán, mindez egy időre feledhető.
Elvégre az agy tudja, mi a fontos, mi nem az, amit pedig már ismer,
megtartja magának. Hűti, csillapítja magát. Számára még mindig
eldönthetetlen, hogy az utcán öldöklés folyik-e, vagy barbár

szerelmi tánc. Miközben híre jön, hogy egy tanár a bizonytalan
határszélen részeg huligánokat vezet egykori iskolájához, hogy
hatéves cigánygyerekekre támadjanak, itt egy nyakigláb kamaszfiú
a villamosból üzen telefonon a barátjának: „siess, leszarom a lábad”.
Az agyban minden tapasztalat nyomot hagy, és az archívumból
bármikor előhívható, ha érzésekkel párosul. Ilyenkor persze örülnél,

ha nem ismernéd ezt a nyelvet. De a következő pillanatban ebből is
muníció lesz, érv az ország és magad ellen, mert aki elmúlt negyven,
az már perfekt alvajáró, szétbogozhatatlan benne a személyes és
a kollektív képzelet. Ezért az automata pilóta mindig túl későn jelez.
A zuhanás feltartóztathatatlan. Miféle reményt akarsz? Még szerencse,
hogy az agy született ateista, mert elutazni csak az agyban lehet.

aus: Schein Gábor: Üdvözlet a kontinens belsejéből
Budapest: Jelenkor Kiadó, 2017
ISBN: 9789636766443
Audio production: Petőfi Irodalmi Múzeum / Petőfi Literary Museum

Strmoglavljenje / Padec

slowenisch

Strmoglavljenje

Iz padajočega lovskega letala švigne plamen. Dviga se sajast dim,
oglušujoče cviljenje. Izstreliti se! Tak je zdaj ukaz za tistega,
ki se lahko kam izstreli. Družina? Evropa? Stikalo za paniko se preklopi,
možgani razgradijo sliko na elemente. Kaj vidiš? Lahko poveš?
Za to zdaj ni časa. Specialni nevroni analizirajo barvo, obliko,
kontraste. Čez pol sekunde se boš zganil, kot če bi te

izstrelili v raketi. Pokazalo se bo, ali bo izid nesreče smrten ali
še ostaja upanje. Zavest je končno popolnoma budna. Do samodejnega
pilota vsak trenutek prispe deset milijonov informacij, zdaj jih
štirideset sporoči še tebi. Seveda tudi tako živiš v preteklosti.
Ne z očmi, ampak s spomini vidiš umirajoče obraze, ki te
obdajajo, kot kirurg odrežeš s sebe roko, ki se steguje

proti tebi, vsak nasmeh, neizrečeno prošnjo.
Uničenje je edino, kar resnično obvladaš, in brez bolečin
zanikaš pred sabo: kanibalizem ni samo v Papui skrbno
varovana dediščina. Odkar živiš, goltaš nesnago sovražne
beraške države. Opravičila ni. A naj se zgodi karkoli, vedno
se dogaja tudi nekaj drugega, iluzije sploh niso izjeme.

Če se pokažeš na ulici le na prestopne dneve in raje klepetaš,
pišeš po netu, kuhaš rafinirano večerjo z redkimi začimbami za
otroka, ženo, morda prijatelja, se lahko vse to za nekaj časa pozabi.
Konec koncev možgani vedo, kaj je pomembno in kaj ni, kar že
poznajo, ohranijo zase. Hladijo se in mirijo. Še vedno se ne morejo
odločiti, ali poteka na ulici pokol ali barbarski ljubezenski

ples. Medtem prispe novica, da profesor vodi pijane huligane
po negotovem mejnem območju do svoje nekdanje šole, da bi
napadli šestletne romske otroke, tu dolgin v puberteti iz tramvaja
pošlje sporočilo prijatelju: „Pohiti in ne serji”.
Vsaka izkušnja pusti sled v možganih in jo lahko kadarkoli
prikličeš iz arhiva, če se združi s čustvi. Tedaj bi te seveda veselilo,

da tega jezika ne bi poznal. Toda v naslednjem trenutku tudi to
postane strelivo, dokaz proti državi in sebi, saj je vsak čez štirideset
že perfekten mesečnik, v njem sta nerazločljivi osebna in kolektivna
domišljija. Zato samodejni pilot vedno prepozno signalizira.
Strmoglavljenje je neizbežno. Kakšno upanje hočeš? Kakšna sreča,
da so možgani rojeni ateist, samo v možganih je mogoče odpotovati.


Prevedla Gabriella Gaál

--------------------------------------------------------------------------------------

Padec

Iz padajočega lovskega letala bruhne ogenj. Vali se sajast
dim, sliši oglušujoče tuljenje. Katapultirati se! To je zdaj ukaz za vse, ki
se še lahko kam. Družina? Evropa? Vključi se prestava za paniko, možgani
razstavljajo slike na sestavne dele. Kaj vidiš? Znaš povedati?
Zdaj ni časa za to. Posebni nevroni razčlenjujejo barvo, obliko,
kontraste. Čez minuto in pol se boš premikal, kot bi te

izstrelili z raketo. Odločilo se bo, ali bo izid nesreče smrten
ali boš še imel možnost preživetja. Končno je zavest popolnoma budna.
Do avtomatskega pilota pride vsak trenutek deset milijonov informacij,
od tega jih zdaj štirideset sporoča tudi tebi. Tudi na ta način seveda
živiš v preteklosti. Umirajočih obrazov okoli sebe ne vidiš z očmi,
temveč s spomini, in kot kirurg režeš od sebe

roke, ki se stegujejo proti tebi, vse nasmehe, neizrekljivo prošnjo.
Uničevanje je edina stvar, na katero se zares spoznaš, in brez
bolečine ne priznaš samemu sebi: kanibalizem ni samo skrbno varovana
dediščina Papue. Odkar živiš, požiraš umazanijo sovražne beraške
države. Opravičila za to ni. Toda kar koli se dogaja, vedno poteka
tudi kaj drugega, iluzije niso nobena izjema.

Na ulico pomoliš svoj nos samo ob prestopnih dnevih, raje četaš,
si dopisuješ in skuhaš otroku, ženi, morda prijatelju večerjo,
oplemeniteno z redkimi začimbami, na vse drugo lahko za nekaj časa
pozabiš. Navsezadnje možgani vedo, kaj je pomembno, kaj ni,
kaj že poznajo, zadržijo zase. Ohlajajo se in pomirjajo. Še vedno
pa ne doženejo, ali se na ulici pobijajo ali pa plešejo barbari

ljubezenski ples. Medtem pride vest, da neki učitelj na negotovem
robu meje pelje k svoji nekdanji šoli pijane huligane, da bi napadli
šestletne ciganske otroke, na tramvaju kot prekla dolg najstnik
sporoča prijatelju po telefonu: »Šibaj, jebem ti noge.« V možganih
vsaka izkušnja pusti sled in jo lahko kadar koli, če je združena
z občutki, prikličem iz arhiva. V takšnih trenutkih bi bil seveda vesel,

če ne bi znal tega jezika. Toda v naslednjem hipu bo tudi to municija,
dokaz proti državi in tebi, ker kdor jih ima čez štirideset, je mesečnik
par excellence, saj sta osebna in kolektivna domišljija v njem že
nerazvozljivi. Zato avtomatski pilot vedno javlja prepozno. Padec
je neizbežen. Kakšno upanje si želiš? Še sreča, da so možgani
rojen ateist, ker je zares odpotovati mogoče samo v njih.

Prevedla Marjanca Mihelič

Prevedla Gabriella Gaál / Marjanca Mihelic

Készülődés a varjak ünnepére

ungarisch | Gábor Schein

Meghalunk itt sorban, mint a kis bakák.
Ki karmot dicsér, ki robotot, ki hazug szót,
és boldog mind, ha pókhálóvá nyűtt takaró alatt
rózsaszín húst ölel. Amiről hallgatunk,

nem a nagy titok. Nem siklunk soká az idő taraján.
Negyven fölött az ember már kész temető.
Sűrű esőbe néz, az arcokat ernyők fedik,
de képzeletben még itt is hús után kap.

Így készülünk, ostobán, a varjak ünnepére.
Lesz nagy sírás, károgás. Pedig ha bevonul a győztes,
szekerén a megkötözött testtel, nevethetnénk is akár.
Sikerült a nagy átverés. Csak azt nem tudjuk, kinek.

© Schein Gábor
aus: Schein Gábor: Üdvözlet a kontinens belsejéből
Budapest: Jelenkor Kiadó, 2017
ISBN: 9789636766443
Audio production: Petőfi Irodalmi Múzeum / Petőfi Literary Museum

Priprave na vranjo gostijo

slowenisch

Tukaj bomo po vrsti pomrli kot mali pešaki.
Eden slavi kremplje, drugi tlako, tretji laži,
vsi pa so srečni, kadar pod pajčevinasto tkano odejo
objemajo rožnato meso. To, o čemer molčimo,

ni velika skrivnost. Ne drsimo dolgo po slemenu časa.
Človek po štiridesetem ima le še korak do pokopališča.
Tudi ko gleda v gost dež in obraze zakrivajo dežniki,
še vedno hlasta za mesom v svoji domišljiji.

Tako se pripravljamo, bedasto, na vranjo gostijo.
Takrat bo jok in stok in veliko krakanja. Ob prihodu
zmagovalca bi se privezani na voz morda lahko celo smejali.
Uspela je velika ukana. Samo tega ne vemo, komu

Prevedla Marjanca Mihelič

Diktátorok

ungarisch | Peter Zilahy

Nemi érésem göröngyös útját kommunista diktátorok halála övezte.
Elsõ szexuális élményem egybeesett Mao Ce Tung halálával, megharapott
egy Diána nevű lány az oviban. Tito halálakor kezdtem mutálni, Brezsnyevnél
volt az első magömlésem. Három napig komolyzene ment a rádióban, egy kicsit
túlzásnak tartottam, volt ahol még iskolai szünetet is elrendeltek. Aztán sokáig
nem történt semmi, kísérletképpen elvittem egy lányt moziba, de túl jó volt a film,
és görcs állt a kezembe. A gimiben felgyorsultak az események, az első csókot
az első viharos éjszakától csak néhány hónap választotta el. Andropov után
Csernyenko is beadta a kulcsot. Néhány hétre rá követte őket Enver, azt
nem mesélem el. Ceausescu kivégzésekor ismerkedtem meg a G-ponttal.
Kim Ir Szen új szempontok szerint csoportosította ismereteim, szerencsére
a bíróság ejtette a vádat. Fidel. A Föld fog sarkából kidőlni…

© Peter Zilahy
aus: unveröffentlichtem Manuskript
Audio production: Peter Zilahy

Diktatori

slowenisch

Trnova pot mojega spolnega zorenja je bila zaznamovana s smrtjo komunističnih diktatorjev.
Moje prvo seksualno doživetje je sovpadlo s smrtjo Mao Ce Tunga, v vrtcu me je ugriznila
deklica po imenu Diana. Ob Titovi smrti sem začel mutirati, pri Brežnjevu sem imel prvi izliv
semena. Na radiu so tri dni vrteli samo resno glasbo, kar sem občutil kot rahlo pretiravanje,
ponekod so ukazali celo šolski premor. Potem se dolgo ni zgodilo nič, za poskus sem peljal
neko deklico v kino, a je bil film predober in me je v roko zgrabil krč. V gimnaziji so se dogodki
pospešili, prvi poljub je ločilo od prve viharne noči samo nekaj dni. Po Andropovu je hitro
predal ključ tudi Černenko. Čez nekaj tednov jima je sledil Enver, o čemer ne bom govoril.
Ob usmrtitivi Ceausesscuja sem se spoznal s točko G. Kim Il Szung je razsvetlil moje znanje
z novih točk horizonta, a je sodišče k sreči že podalo tožbo. Fidel. Ves svet bo vrglo iz tečajev.

Iz madžaršèine prevedla Marjanca Mihelič
© by Marjanca Mihelič

Ihr Körpergewicht in Wasser getaucht

deutsch | Orsolya Kalász

Die bootsförmigen Augen schwimmen obenauf,
und werden am Silberband
von der Ahnung Fangpfeilen ans Land gezogen
zu dem, was schon mal gesehen, gerochen,
zu dem süßbitteren Geschmack
von Blättern und Kräutern auf der Zunge.
Und weil dies alles so verführerisch,
ist der Widerstand
noch eher vergessen als durchdacht,
und kein Entrinnen mehr
vor der Festlichkeit,
gedacht der unbegrenzten Sinnlichkeit
deren Pracht,
glücklich ans Ufer gebracht.


Chor links:      »Und zurückgekehrt, die nie verloren gegangen.
                      Sie sehen es, und sie sehen es doch! Den Kies,
                      wie er gegen den fetten Rücken des Hechtkönigs
                      prallt. Wie mag das wohl klingen? Vielleicht
                      wie ein losgerolltes Erdklümpchen auf
                      dem Chitinpanzer eines Mistkäfers holpert.«


Chor rechts:    »Ach! Nur jetzt, nur jetzt ohne Gleichnisse!«


Chor links:      »Flußufer, grasbedeckter Hügel, Grashalme,
                      unzählige Grashalme... «


Chor rechts:    »Zur uneingeschränkten Sinnlichkeit,
                      kehren die verlorenen Dichterinnen
                      nacheinander zurück,
                      und das Brautkleid wird wieder Brautkleid
                      und auf diese samtige Grasdecke ohne eine
                      einzige Falte hingelegt.
                      Und alles ist für immer gut
                      jeder Dorn beugt sich bis zur Schattenspitze,
                      so zart und flink ist ihr Fuß.
                      Also lasset den Tanz beginnen!«


Chor links:      »Alles hinterläßt Spuren.
                      Wenn du morgen hier einen Spaziergang machst,
                      kannst du ahnen aus den grünen Linien, die sich
                      unsicher abzeichnen, ahnen, daß hier wohl eine
                      Feier stattfand, wo man deine Abwesenheit
                      sicherlich nicht reimlos zur Kenntnis nehmen
                      wollte.«


Chor rechts:    »Der Fluß und sein Ufer. Der bucklige Rücken
                      eines Fisches blitzt auf.
                      Licht, Licht, Schäume aus Licht! «


Aus dem Ungarischen übertragen von Orsolya Kalász

© Kalász
aus: Babymonster und die Gärtner
Leipzig, Berlin, Frankfurt am Main: Poetische Boegen, 1997
ISBN: 3-928833-71-5
Audio production: 2000 M. Mechner, literaturWERKstatt berlin

Teža teles, potopljenih v vodi

slowenisch

Na površju plavajo očesa v obliki čolnov. Prispejo in zdaj
vlečejo kot plen na srebrni nitki proti obrežju slutnjo,
da poznajo vse barve in vonje in sladkogrenkasti okus
lista na jeziku.

Levi zbor:         »Vračajo se med nas tiste, ki se niso nikoli izgubile.     
                          Vidijo, vendarle vidijo, kako trči droben kamen ob debel hrbet somjega  
                          kralja.       
   Kako le? Morda tako, kot  tleskne gruda prsti, kotaleča se po pobočju
   navzdol, ob oklep govnača.«   

Desni zbor:       »Joj, vsaj enkrat brez primerjav!«


Levi zbor:           »Obrežje reke, travnato pobočje, travne bilke, morje travnih bilk …«


Desni zbor:          »Na praznik čutnosti se vračajo po vrsti pesnice, ki so odšle od nas.
      Na baržunasti preprogi trave na obrežju reke so že razprostrta oblačila   
      za ženine in neveste.
      In vse se umika, trnje se skloni do senčne gore, da lahko polete urne noge.
      Naj se začne ples!«


Levi zbor:             »Vse za sabo pušča sled. Če te jutri sem zanese pot,
                              boš lahko tudi iz nejasnih obrisov v travi zaslutil, da je bilo tu praznovanje,
                              vpričo katerega tudi tvoja odsotnost ni mogla ostati brez rime ...«

Desni zbor:           »Reka in njeno obrežje. In švigne grbast hrbet ribe.
                               Svetloba, svetloba, morje svetlobe!«

prevedla Marjanca Mihelič