Jolka Milič 
Übersetzer:in

auf Lyrikline: 10 Gedichte übersetzt

aus: slowenisch nach: italienisch

Original

Übersetzung

ČRNI BOR V NOČI BREZ ZVEZD

slowenisch | Josip Osti

Tema v meni se ni mogla upreti tvoji
privlačnosti, enako daljna in bližnja
bistrooka svetloba. Kljub prepovedi
in grožnji, da bo s teboj izginil tudi
napovedani smisel nesmiselnega življenja,
sem se obrnil. Izginila si, preden sta se
zadnjič uspela srečati najina pogleda.
Še naprej bom blodil za tabo z enako
črno temo v sebi in okrog sebe. Vse
dokler te ne najdem. Vse dokler se
ne najdem.

© Josip Osti
aus: Kraški narcis
Ljubljana : Študentska založba, 1999
Audio production: Študentska založba

PINO NERO IN UNA NOTTE SENZA STELLE

italienisch

Il buio in me non poteva resistere al tuo
fascino, ugualmente lontana e vicina luce
dagli occhi splendenti. Nonostante il divieto
e la minaccia che con te sarebbe scomparso
anche l’annunciato senso della vita assurda,
mi sareio voltato indietro. Sei sparita prima ancora
che i nostri sguardi riuscissero a incrociarsi
per l’ultima volta. Continuerò a seguirti errante
con lo stesso buio nero in me e intorno a me.
Finché non ti ritrovo. Finché non mi
ritrovo.

Traduzione di Jolka Milič



In: Josip Osti: “L’albero che cammina”

Salerno, Italia, Multimedia Edizioni 2004

ISBN: 88-86203-38-1


ZVEZDA-LJUBICA

slowenisch | Josip Osti

Ni ljubezen stokrat ljubici na glas
povedati: »Zvezda moja!« Ljubezen je
le enkrat, popolnoma sam v vrtu, eni sami
zvezdi na vedrem poletnem nebu, prepolnem
sijajnih zvezd, potihem, da nihče ne sliši,
povedati: »Ljubica moja!«

© Josip Osti
aus: Kraški narcis
Ljubljana : Študentska založba, 1999
Audio production: Študentska založba

STELLA-AMATA

italienisch

Non è amore dire all'amata cento volte
a voce alta: »Stella mia!« Amore è pronunciare
una sola volta completamente solo nel giardino
ad un'unica stella nel limpido cielo estivo,
trapunto di stelle scintillanti, sottovoce che
nessuno senta: »Mia amata!«

Traduzione di Jolka Milič



In: Josip Osti: “L’albero che cammina”

Salerno, Italia, Multimedia Edizioni 2004

ISBN: 88-86203-38-1


VPRAŠAJ

slowenisch | Josip Osti

Noči so, ko sem sam. Ko je nebo popolnoma
črno. Brez mesečine in zvezd. Ko je vse,
z mano vred, v objemu nepresojnega mraka.
Ko se ne vidi prst pred očesom. Steza med
vinogradi, ki pelje do vaškega pokopališča.
Rdeča vrtnica, ki pleza ob zidu. Črn grozd
na brajdi pred hišo … Ko oslepe okna. Ko
duša tipajoč tava naokrog. In ko le blisk
z jasnega, kot z ostro sabljo, za kratek
hip razkolje gosto temo in nad mano obvisi
velik zlat vprašaj.

© Josip Osti
aus: Kraški narcis
Ljubljana : Študentska založba, 1999
Audio production: Študentska založba

PUNTO INTERROGATIVO

italienisch

Certe notti, quando sono solo. Quando il cielo è completamente
nero. Senza chiaro di luna e stelle. Quando tutto,
me compreso, è nell’abbraccio dell’impenetrabile oscurità.
Quando non si vede un dito davanti all’occhio. Nè il sentiero
tra i vigneti che porta al cimitero del paese. Nè la rosa
rossa che si arrampica lungo il muro. Nè il grappolo nero
sul pergolato davanti alla casa… Quando le finestre accecano.
Quando l’anima si aggira a tastoni. E quando solo un fulmine
a ciel sereno, per un breve istante, come una sciabola
affilata squarcia il buio pesto e su di me resta sospeso
un grande punto interrogativo d’oro.

Traduzione di Jolka Milič



In: Josip Osti: “L’albero che cammina”

Salerno, Italia, Multimedia Edizioni 2004

ISBN: 88-86203-38-1


PO VOJNI ZIDAVA HIŠO

slowenisch | Josip Osti

Po vojni zidava hišo … Po še eni vojni, v
kateri so mnogi ostali brez strehe nad
glavo, zidava hišo in urejava vrt okrog
nje. Zidava jo po zgledu na polževo,
majhno a lepo, toda za dva. Učiva se pri
lastovkah. Za nasvet sprašujeva veter in
dež. Zidava jo z rokami, ki dišijo po
zemlji, v katero se vrača vse, kar je iz
nje zraslo. Z rokami, ki se nežno
dotikajo in utrujene glasno smejijo kot
bezgov cvet. Pomagata nama kamen in voda,
ki ju združujeva z vonjem sivke in
podobami iz sanj … Po vojni zidava hišo …
Za telesi, ki bosta ležali v postelji kot
pod cvetočo jablano, in duši, ki se bosta
po njej tiho sprehajali, tako kot danes po
njej tava duša starke, ki je živela in
umrla za njenimi stenami. … Zidava zidke,
ki naju bodo ločili od krute resničnosti,
in stopnice, ki naju bodo peljale onstran
znanega, kamor prideta le tista, ki se
imata rada. … Po vojni zidava hišo. … Dan
in noč, čeprav se zavedava, da gradiva
jutrišnje ruševine.

© Josip Osti
aus: Veronikin prt
Ljubljana : Študentska založba, 2002
Audio production: Študentska založba

DOPO LA GUERRA CI COSTRUIAMO LA CASA

italienisch

Dopo la guerra costruiamo una casa... Dopo
un’altra guerra, durante la quale molti son
rimasti senza tetto sopra la testa, costruiamo
la casa e sistemiamo il giardino attorno ad essa.
La costruiamo simile al guscio della chiocciola,
piccola e bella ma per due. Impariamo dalle
rondini. Chiediamo consigli al vento e alla pioggia.
La costruiamo con le mani che sanno di terra,
nella quale ritorna tutto ciò che da essa è cresciuto.
Con le mani che si toccano teneramente e stanche
scoppiano a ridere come il fiore di sambuco. Ci aiutano
la pietra e l’acqua che uniamo al profumo di lavanda
e a immagini oniriche... Dopo la guerra costruiamo
la casa... Per due corpi che giaceranno nel letto
come sotto un melo fiorito, e per due anime
che passeggeranno dentro placidamente, così
come oggi vaga dentro l’anima della vecchina
che è vissuta e morta tra le sue mura... Costruiamo
muretti che ci separeranno dalla crudele realtà,
e scale che ci conduranno oltre le cose note, dove
giungono solo coloro che si vogliono bene... Dopo
la guerra costruiamo la casa... Giorno e notte,
anche se ci rendiamo conto che stiamo costruendo
le macerie di domani.

Traduzione di Jolka Milič



In: Josip Osti: “L’albero che cammina”

Salerno, Italia, Multimedia Edizioni 2004

ISBN: 88-86203-38-1


PLOD LJUBEZNI

slowenisch | Josip Osti

V naročju držim nenavadno žival.
Napol je mačka, napol podgana. Sivo-
bela. Ušesa so brez dlak. Tudi
dolgi, tenki rep. Nedvomno plod
ljubezni. Plod dolgih tomajskih
zimskih noči. V katerih zaljubljenci
pozabljajo na sleherno razliko in
sleherno sovraštvo med predniki. Ko
vlada le en bog – razuzdani eros.
V tem ni nobenega čudeža, ker je
ljubezen sama čudež. Večji od vseh
čudežev. V naročju držim nenavadno
žival. Spušča glasove, ki niso ne
mačji ne podganji. Ljubim jo in
zdi se mi, da tudi ona ljubim mene.

© Josip Osti
aus: Kraški narcis
Ljubljana : Študentska založba, 1999
Audio production: Študentska založba

IL FRUTTO DELL’AMORE

italienisch

Tengo in braccio una strana bestiola.
A metà gatto e a metà ratto. Grigia
e bianca. Le orecchie sono senza peli. Anche
la lunga e sottile coda. Indubbiamente il frutto
dell’amore. Il frutto delle lunghe notti
invernali di Tomaj. Durante le quali gli innamorati
dimenticano ogni differenza atavica e ogni
ostilità ereditaria. Quando regna
un unico dio – il dissoluto eros.
In tutto questo niente di prodigioso, essendo
un prodigio l’amore stesso, più grande di tutti
i miracoli. Tengo in braccio un animale
strano. Emette suoni che non sono tipici né
per gatti né per i ratti. Gli voglio bene
e mi pare che anche lui me ne voglia.

Traduzione di Jolka Milič



In: Josip Osti: “L’albero che cammina”

Salerno, Italia, Multimedia Edizioni 2004

ISBN: 88-86203-38-1


MRTVI FANTJE

slowenisch | Tomaž Šalamun

mrtvi fantje! mrtvi fantje!
kjer v stepah hušknejo ptice in se razpolovi dan
kjer so kocke glav jadrnice za šepetanje in se vozovi desk odbijajo od skal
kjer so jutra bleščeča kot oči slovanov
kjer se na severu kloftajo bobri da odmeva kot vabilo k smrti
kjer kažejo otroci podplute oči in z besom skačejo po butarah
kjer z odtrganimi rokami plašijo sosedom bike
kjer čakajo mraz v vrsti
kjer smrdi kruh po kisu, ženske po zvereh
mrtvi fantje! mrtvi fantje!
kjer se čekani zabliskajo in zašumijo pravljice
kjer je največja umetnost pribiti sužnja v loku skoka
kjer koruzo zažigajo na ogromnih ploskvah da jo zavoha bog
mrtvi fantje! mrtvi fantje!
kjer so posebne cerkve ptic da se privajajo bremenu duše
kjer prebivalci pri vsakem obroku hrane tleskajo z naramnicami in pod mizo teptajo
                                                                                        svete tekste
kjer so konji črni od saj
mrtvi fantje! mrtvi fantje!
kjer so keglji orodje velikanov ki si trejo mastne dlani ob hlodih
kjer bi šalamuna pozdravili s krikom
mrtvi fantje! mrtvi fantje!
kjer so vsi vratarji rumenokožci da porabijo manj časa za zapiranje oči
kjer prodajalce mesa dotolčejo z loparji in jih ne pokopljejo
kjer teče donava v kino iz kina v morje
kjer je vojaška trobenta znak za pomlad
kjer delajo duše visoke loke in šepetajo v zboru zveri
mrtvi fantje! mrtvi fantje!
kjer je branje utrjeno z gramozom da se sliši če se udari obenj
kjer so drevesa na navoj, drevoredi na sklepe
kjer otrokom že prvi dan po rojstvu zarežejo kožo kot plutovcem
kjer točijo alkohol starkam
kjer si mladina grebe po ustih kot bager po dnu reke
mrtvi fantje! mrtvi fantje!
kjer so matere ponosne in rujejo iz sinov vlakna
kjer so lokomotive polite z losovo krvjo
mrtvi fantje! mrtvi fantje!
kjer luč zgnije in poči
kjer so ministri oblečeni v granit
kjer so čarovniki začarali da so živali padle v košare šakali stoje na očeh vider
mrtvi fantje! mrtvi fantje!
kjer s križi označujejo strani neba
kjer je žito hrapavo in lica zabuhla od požarov
kjer imajo črede usnjene oči
kjer so vsi slapi iz testa, vežejo jih s črnimi trakovi mladih bitij
kjer genijem razbijejo nartne kosti s kavlji za transportiranje lesa
mrtvi fantje! mrtvi fantje!
kjer je fotografiranje omejeno na rastline ki potem rasejo naprej in razženejo papir
kjer se na podstrešjih sušijo slive in kapljajo v stare pesmi
kjer matere vojakov pakete s hrano navijajo na kolo
kjer so čaplje stesane kot atletske postave argonavtov
mrtvi fantje! mrtvi fantje!
kjer pridejo mornarji na obisk
kjer v vilah razgečejo konji, dišijo popotniki
kjer so kahlice po kopalnicah prelepljene z risbami irisovih semen
kjer ljudožrce hranijo s skodlami
kjer so trte zavite v sive pajčolane da se naredi mrena na očeh ljubosumnih

© Tomaž Šalamun
aus: Bela Itaka
Ljubljana : DZS, 1972
Audio production: Študentska založba

GIOVANI MORTI

italienisch

giovani morti! giovani morti!
dove nelle steppe gli uccelli spiccano il volo e il giorno si dimezza
dove i cubi delle teste sono velieri per sussurrare e i carri
             delle assi di legno rimbalzano dalle rocce
dove i mattini sono splendidi come gli occhi degli slavi
dove a nord i castori si schiaffeggiano e gli schiaffi
              risuonano come un invito alla morte
dove i bimbi mostrano gli occhi cerchiati e con rabbia
              saltano su fastelli di legna
dove con braccia strappate spaventano i tori dei vicini
dove aspettano il freddo in fila
dove il pane puzza di aceto e le donne di bestie feroci
giovani morti! giovani morti!
dove rilucono le zanne e le fiabe frusciano
dove la più grande arte è inchiodare uno schiavo all'arco del salto
dove bruciano il mais su enormi superfici sicché dio lo fiuta
giovani morti! giovani morti!
dove ci sono apposite chiese di uccelli affinchè si abituino
             al fardello dell'anima
dove gli abitanti ad ogni pasto fanno schioccare le bretelle
             e sotto il tavolo calpestano testi sacri
dove i cavalli sono neri di fuliggine
giovani morti! giovani morti!
dove i birilli sono arnesi dei giganti che si strofinano
             le mani unte sui tronchi
dove saluterebbero šalamun con un grido
giovani morti! giovani morti!
dove tutti i portieri sono di pelle gialla per perdere meno tempo
             a chiudere gli occhi
dove i venditori di carne sono percossi a morte con le racchette
            e non vengono sepolti
dove scorre il danubio nel cinema dal cinema nel mare
dove la tromba militare è un presagio di primavera
dove le anime fanno ampie volute e mormorano in coro con le belve
giovani morti! giovani morti!
dove la lettura è rinforzata con la ghiaia perché si senta
             se si urta in essa
dove gli alberi sono a spirale, i viali a giunture
dove ai bimbi di un giorno intagliano la pelle come agli
             alberi di sughero
dove spacciano alcool alle vecchie
dove i giovani scavano nella propria bocca come la ruspa
             nel fondale di un fiume
giovani morti! giovani morti!
dove le madri sono orgogliose e dai figli sradicano fibre
dove le locomotive sono imbrattate di sangue di salmone
giovani morti! giovani morti!
dove la luce marcisce e scoppia
dove i ministri indossano granito
dove i maghi hanno incantato gli animali fino a farli cadere
             in canestri, gli sciacalli stanno sugli occhi delle lontre
giovani morti! giovani morti!
dove segnano con delle croci i punti cardinali
dove il grano è ruvido e le guance gonfie a causa degli incendi
dove le greggi hanno occhi di cuoio
dove tutte le cascate sono di pasta cruda, le collegano con
             nastri neri di giovani creature
dove ai geni rompono le ossa dei piedi con gli uncini per
             il trasporto di legname
giovani morti! giovani morti!
dove è permesso fotografare solo piante che dopo continuano
             a crescere e fanno scoppiare la carta
dove nei solai si stanno seccando le prugne e gocciolano
             in vecchie cantilene
dove le madri dei soldati avvolgono pacchi di viveri su una ruota
dove gli aironi sono squadrati come le atletiche sagome
             degli argonauti
giovani morti! giovani morti!
dove vengono in visita i marinai
dove nelle ville nitriscono i cavalli, odorano i viandanti
dove le piastrelle nei bagni sono ricoperte con disegni
             di semi d'iris
dove nutrono i cannibali con assicelle di legno
dove le viti sono avvolte in velli grigi perché si faccia
             una cateratta sugli occhi dei gelosi
giovani morti! giovani morti!

©Tomaž Šalamun
Translated by Jolka Milič



In: Fuoco verde, fiore verde = Zelen ogenj, zelen cvet

Koper : Lipa 2000

LJUDSKA

slowenisch | Tomaž Šalamun

Vsak pravi pesnik je pošast.
Glas uničuje in ljudi.
Petje zgradi tehniko, ki uničuje
zemljo, da nas ne bi jedli črvi.
Pijanček proda plašč.
Lopov proda mater.
Samo pesnik proda dušo, da jo
loči od telesa, ki ga ljubi.

© Tomaž Šalamun
aus: Maske
Ljubljana : Mladinska knjiga, 1980
Audio production: Študentska založba

CANTO POPOLARE

italienisch

Ogni poeta autentico è un mostro.
Annienta la voce e la gente.
Il canto crea una tecnica che devasta
la terra per non farci mangiare dai vermi.
Il beone vende il cappotto.
Il furfante vende la madre.
Soltanto il poeta vende l'anima per
separarla dal corpo che ama.

©Tomaž Šalamun
Translated by Jolka Milič



In: Fuoco verde, fiore verde = Zelen ogenj, zelen cvet

Koper : Lipa 2000

LJUBEZEN ME JE NAREDILA PESNIKA

slowenisch | Josip Osti

Ljubezen me je naredila pesnika. …
Ljubezen, ki mi je s strupeno zlato
puščico v zgodnji mladosti prebodla
srce in odprla neozdravljivo rano,
v kateri se razrašča črn kristal
z ostrimi robovi. Kristal, lep in boleč,
ki se blešči na križišču duše in telesa.
In mi kaže pot, po kateri se nenehno
vračam tja, od koder pravzaprav nikdar
nisem odšel. V rojstno mesto in čas
otroštva. V prazgodovino mojih ljubezni. …
Ljubezen me je naredila pesnika. …
Ljubezen, ki mi je dala moči, da ne spim
noč za nočjo ter v dnevnik nespečnosti
zapišem na tisoče žalostnih pesmi o
življenju in, upam, vsaj eno veselo pesem
o smrti.

© Josip Osti
aus: Veronikin prt
Ljubljana : Študentska založba, 2002
Audio production: Študentska založba

L'amore mi ha fatto poeta

italienisch

L’amore mi ha fatto poeta...
L’amore che con una velenosa freccia
d’oro nella prima gioventù mi ha trafitto
il cuore aprendo una inguaribile ferita,
in cui cresce un cristallo nero dagli orli
aguzzi. Un cristallo, bello e doloroso,
che brilla al bivio dell’anima e del corpo.
E mi indica la strada, per la quale ritorno
di continuo là, da dove veramente non sono
mai partito. Nella città natia e nel tempo
dell’infanzia. Nella preistoria dei miei amori...
L’amore mi ha reso poeta...
L’amore che mi ha dato la forza di non dormire
una notte dopo l’altra, bensì di scrivere nel
diario dell’insonnia migliaia di poesie tristi sulla
vita e, spero, almeno una poesia allegra
sulla morte.

Traduzione di Jolka Milič



In: Josip Osti: “L’albero che cammina”

Salerno, Italia, Multimedia Edizioni 2004

ISBN: 88-86203-38-1


KADARKOLI SE SREČAVA,
SE DOLGO GLEDAVA

slowenisch | Josip Osti

Kadarkoli se srečava, se dolgo gledava. …
Ko se nepričakovano srečava na poti,
ki pelje skoz gozd ali vinograd, in tudi
ko se mi v vrtu skoz travo, prepolno
regratovih cvetov, podobnih zvezdam,
bliža gola. Z gibkimi gibi. Popolnoma
neslišno, kot da gre po prstih. V njenih
lepih očeh, iz katerih veje hlad,
najglobljega vodnjaka, vsakič vidim svoje
oči in v njih podvojeno pekoče sonce.
Ne vem, ali tudi ona čuti mojo veliko
željo kot jaz njeno, da bi se vsaj enkrat
strastno poljubila. … Kadarkoli se srečava,
se dolgo gledava. … Tako se konča vsako
moje srečanje s kačo.

© Josip Osti
aus: Veronikin prt
Ljubljana : Študentska založba, 2002
Audio production: Študentska založba

OGNI VOLTA CHE C’INCONTRIAMO CI GUARDIAMO A LUNGO

italienisch

Ogni volta che c’incontriamo, ci guardiamo a lungo...
Quando inaspettatamente c’incontriamo sul sentiero
che va nel bosco o nel vigneto, ed anche quando
nel giardino attraverso l’erba, strapiena di denti
di leone in fiore, simili a stelle, mi si avvicina
nuda. Con agili movenze. Impercettibilmente,
come camminando in punta di piedi. Nei suoi
begli occhi, dai quali spira il freddo del pozzo
più profondo, ogni volta vedo i miei occhi
e in essi raddoppiato il sole cocente.
Non so se anche lei sente il mio grande
desiderio, come io il suo, di baciarci con  
passione... Ogniqualvolta c’incontriamo,
ci guardiamo a lungo... Così finisce ogni
mio incontro con la serpe.

Traduzione di Jolka Milič



In: Josip Osti: “L’albero che cammina”

Salerno, Italia, Multimedia Edizioni 2004

ISBN: 88-86203-38-1


JON

slowenisch | Tomaž Šalamun

kako zahaja sonce?
kot sneg
kakšne barve je morje?
široko
jon si slan?
slan sem
jon si zastava?
zastava sem
vse kresnice počivajo

kakšni so kamni?
zeleni
kako se igrajo kužki?
kot mak
jon si riba?
riba sem
jon si morski ježek?
morski ježek sem
poslušaj kako šumi

jon je če teče srna skozi gozd
jon je če gledam goro kako diha
jon so vse hiše
slišiš kakšna mavrica?
kakšna je rosa?
spiš?

© Tomaž Šalamun
aus: Romanje za Maruško
Ljubljana : Cankarjeva založba, 1971
Audio production: Študentska založba

GIONA

italienisch

come tramonta il sole?
come la neve
di che colore è il mare?
immenso
giona sei salato?
sono salato
giona sei una bandiera?
sono una bandiera
tutte le lucciole riposano

come sono i sassi?
verdi
come giocano i cuccioli?
come il papavero
giona sei un pesce?
sono un pesce
giona sei un riccio di mare?
sono un riccio di mare
ascolta il sussurro

giona è presente se un capriolo corre per il bosco
giona è se guardo respirare la montagna
giona sono tutte le case
senti che arcobaleno?
com'è la rugiada?
dormi?

©Tomaž Šalamun

Translated by Jolka Milič




In: Fuoco verde, fiore verde = Zelen ogenj, zelen cvet

Koper : Lipa 2000