Michele Obit 
Übersetzer:in

auf Lyrikline: 2 Gedichte übersetzt

aus: slowenisch nach: italienisch

Original

Übersetzung

Imaš dvajsetaka?

slowenisch | Andrej Hočevar

Zagrabi me še kar huda lakota in nekaj
idejam podobnega. Odprto okno in nobenih
glasov. Pospravljeni premiki, potrpežljivi
sosedje. In tvoja stopala. Tvoja lepa stopala.
Leva in desna družina, deset prstov
z rdečimi nohti. Zdaj pa vsi skupaj pojdite lepo
na tržnico! Ali pa kam drugam, kjer sta telo in volja
zadovoljno razdružena. Zakaj tako skrivaš žlebove,
po katerih bi se lahko mirno razlil kot spanec
brez sanj po kosilu? Nebo zrcali travnik,
popackan z ovcami. Ne potrebuje pravih
rešitev. Korak, ki ni zadnji, ne potrebuje
pravih rešitev. In prave rešitve prav gotovo
ne potrebujejo mene. Dotakniti se me hočejo
nabrekle prsi. Dišijo in se stegujejo. Ne vem več,
kaj so razlike. Grizem. Hodim. Sonce
s svojo leseno žlico z mene pobira smetano.
Slačim si hribe, slačim si doline. Slačim
tvoje zobe. Ves pasji sem. Smejim se z rokami
in pišem z repom. Maham. Spet sem nasedel
zgodbi očaranega pesnika, kako se srečata
ljubezen in zanimanje za stvari, ki se te ne tičejo:
pesniki strmijo v daljavo in vidijo,
kako se po cesti vozijo borovnice.
Ko me bo pot prekucnila, bom hodil
še po drugi strani. V travo plane
čudovita podoba – to ni osamljenost,
a jo trgam kot zrele, sočne sadeže.

© Andrej Hočevar
aus: Leto brez idej
Ljubljana: LUD Šerpa, 2011
ISBN: 978-961-6699-24-2
Audio production: LUD Literatura, 2014

Hai una banconota da venti?

italienisch

Mi coglie una gran fame e delle
idee simili. La finestra aperta e nessuna
voce. Movimenti rassettati, i vicini
indulgenti. Ed i tuoi passi. I tuoi bei passi.
La famiglia di destra e di sinistra, dieci dita
con le unghie rosse. Adesso andatevene tutti tranquilli
al mercato! O da qualche parte altrove, dove il corpo e la voglia
siano con soddisfazione separati. Perché nascondi così le scanalature
per le quali potrei senz’altro riversarmi come un sonno
senza sogni dopo il pranzo? Il cielo rispecchia il prato
macchiato di pecore. Non ha necessità di vere
soluzioni. Il passo, non l’ultimo, non ha bisogno
di vere soluzioni. E le vere soluzioni di certo non hanno
bisogno di me. Cercano di attaccarsi alle mie
gonfie dita. Odorano e si distendono. Non so più
cosa sono le differenze. Mordo. Cammino. Il sole
con il suo cucchiaio di legno raccoglie da me la panna.
Mi spoglio dei monti, mi spoglio delle colline. Mi spoglio
dei tuoi denti. Sono tutto canino. Rido con le zampe
e scrivo con la coda. Scodinzolo. Di nuovi faccio ingannare
con la storia del poeta affascinante, di come si incontrano
l’amore e l’interesse per le cose che non ti riguardano:
i poeti fissano in lontananza e vedono
come per la strada passano i mirtilli.
Quando il cammino mi cambierà, andrò
anche da un’altra parte. Nell’erba s’abbatte
una bellissima immagine – non è la solitudine,
ma la colgo come un frutto maturo, succoso.

Traduzione: Michele Obit

Na pol poti

slowenisch | Andrej Hočevar

Hiše, v katerih ne živim več,
so slečene do spodnjega perila.
Drevesa zardevajo, ker nimajo ust,
iz katerih bi se lahko razlila preteklost.
Mesto se je že zvečer spustilo
nekaj nadstropij niže.
Obdajajoči prostor me zmanjšuje
z vsako idejo, ki vanj poskuša vstopiti.
Srajca se me oprijema otročje in mehko.
Ravno prava mera dobrega
te zaduši, skozi tvoja ušesa
od znotraj porine svoje kremplje,
nevajene svetlobe. Nobenih
napovedi ni bilo, in v tem so
se uresničile. Veliko vidnega ostane
videnega. Ne potrebujem več
časa, ampak nekaj vseeno hočem
narediti. Nekaj povedati
in v izrečenem dobiti zaveznika.
Dokler bom zapuščal, bom živ.

© Andrej Hočevar
aus: Leto brez idej
Ljubljana: LUD Šerpa, 2011
ISBN: 978-961-6699-24-2
Audio production: LUD Literatura, 2014

A metà strada

italienisch

Le case nelle quali non vivo più
sono spoglie sino alla biancheria intima.
Gli alberi arrossiscono perché non hanno la bocca
da cui si potrebbe riversare il passato.
La città la sera è scesa qualche
piano più in giù. Sto seduto,
circondato dallo spazio
che mi rimpicciolisce, per quanto in esso
riconosco le mie idee.
La camicia mi si afferra in modo infantile e leggero.
Proprio la giusta misura del bene
ti frena, attraverso le tue orecchie
da dentro spinge i suoi artigli,
le luci poco avvezze. Non c’era
alcun preannuncio, ed in questo si è
realizzato. Gran parte di quanto visibile rimane
visto. Non ho più bisogno
di tempo, ma qualcosa comunque voglio
fare. Raccontare qualcosa
e in ciò che esprimo ottenere un alleato.
Sino a che verrò meno, sarò vivo.

Traduzione: Michele Obit