Andrea Kalc 

Übersetzer:in

Ko jaz živel na tem sem svetu
in ta zrak sem vdihoval,
sem prav te postopke udejanjal,
drugih, ne, nisem upošteval;
molčal sem včasih, pa gobezdal,
zapravljal sem, pa spet grmadil,
hrabril se, rogal, jokal –
in ničesar nisem obranil;
in, no, sedaj, ko sem umrl
in se spremenil v snov,
nihče – ne Kierkegaard ne Buber –
mi ne bo pojasnil, čemu,
po katerem, ne bo utemeljil, členu –
naj dodam še to – po katerem, po nekem
živel sem in potem v lastni postelji
naenkrat v nočni temi klonil…

Najprej oče, potem še mati
devetinpetdesetega sta se vrnila
in ponovno v hišo se vselila,
kjer skupaj smo nekoč živeli.
Vse se je postavilo na svoja mesta.
Kot dimček papiroske v zrcalu
so se raztapljale nesloga,
krivica in pravičnost ter celo
moja mladost v slogu:
bodočnosti spet ne poznamo.
Tvoj vsakdan, družina mrtva,
poslej zares nedotakljiv ostal bo.

Pristopita k vzglavju,
najprej oče, potem še mati,
končno sovpadla v podobju
moje otroške ljubezni,
lahko noč in že odhitita
iz otroške sobe v prehodno,
odkoder slišim čad omizja,
trkanje kozarčkov, šum glasov,
z nekom goreče se prepira Mjuda.
A v višino še nisem meril dovolj,
da bi Mjudi pleča podstavil pod krsto
lahko, ko je teklo devetdeseto.

Láži, spomin, mirno láži:
očividcev ni, jaz sem poslednji.
Šumenje meteža zamêji,
da bi svobodomislec mladoletni,
mladec vedoželjni in navdušen,
hvale razmišljujočega očeta
na račun večstrankarskega sistema
zmogel ujeti skozi steno.

Škripa? Pa ti zaplato časopisa
marljivo zloži v kvadrat
in prilagodi, da se ta vratca
ne bodo večno odpirala.

V kamnit prši vodnjak
zamazan mestni sneg.
To je vse, zdi se, vendar je ostal
zadnji majhen dolgec.

Spomniti še moram človeka
vsega, česar se sam še ni,
dragi, na primer, v lekarno
mora v pulzirajoči tišini.

In, pod lekarniško kobro stoječ,
na triumfiranje zla naj pogleda
brez zlobe, ne zato, ker je dober,
pač pa zato, ker je življenja konec.