Lucija Stupica
Vsega ni treba razumeti
Vsega ni treba razumeti
Temni, kot s smolo obarvani kamni
in bele premične kopije, labodi,
z nevidnimi, globoko sklonjenimi
vratovi, zakopanimi v morsko podzemlje.
Še bolj temno morje jih zaliva s peno,
vrača peno trupel, ki jih je pognalo vase,
na drugi strani oceana, ob drugem pritoku.
A vsega ni treba razumeti −
Oko se krčevito oprijema
trdnosti kamnov, njihovih svetlečih
površin. Morda me voda naredi bližjo
in toplejšo, morda sem samo v ljubezni
lahko doma. Obračam se proti mestnemu
obzidju, vsak dan se srečujeva, dotikava
in opazujeva prihod valov z ladjami,
ki prinašajo in odnašajo druga morja ljudi.
Kadar sva najbolj sama, ko se prižgejo luči,
slišim šklepetanje njegovih ust, prepišne line
podstrešij, rumeni jezik mesta.
Nevidni premiki kot celjenje ran po ljubljenju.
Življenje vedno znova pridobiva. Telo mesta se rehabilitira.
Meni dopušča počitek, tiho hranjenje z morjem,
medtem ko me obzidje objema. Valovi kot da tipajo
za neznanimi odtisi. Znova in znova.
Vedno bolj vztrajno. Kot čas, ki ga hranim
s kruhom, namenjenim tudi pticam.