Uroš Zupan
Vrt, Bach
Vrt, Bach
Tu ni smrti. Vse oblike se le pretakajo druga
v drugo. Vse plava in lebdi. Ko zaprem oči,
vidim makadam, ki leti v nebo. Akacije se
razdajajo s svojimi sencami, razsipajo belilo
vonja. Češnje jim odgovarjajo z druge strani
vrta, z zunanjega roba dneva. Njihova govorica
bo kmalu postala rdeča. Pročelja sivorjavih hiš
z gorečimi okni kot mnogoustni velikani jedo
popoldansko sonce. Rumeni bagerji so obglodali
hrib. Majhen sem. Božam majhno muco, nižjo
od majske trave. Slišim glasove ljudi, ki vstopajo
in izstopajo iz hiše za mano. Ko gredo noter, jih
ližeta tema in hlad, ko se vrnejo nazaj ven, se
nanje usuje sončni prah. Španski bezeg ločuje
naš vrt od ceste, ločuje naš vrt od sveta. Samo
razdrobljeni glasovi in oddaljene sence prihajajo v
njegovo notranjost. Vsi me kličejo po imenu in
polagajo roke na mojo glavo. Ne poznam še besed –
Jeza, Strah, Sovraštvo, Bolečina, Odhod. Ne poznam
prostorov za njihovim zvokom. Ničesar ne poznam,
le ta vrt, neskončen lučaj oči, ki merijo svet.
Če se uležem na hrbet, vidim oblake. Če previdno
diham, se oblaki spreminjajo. Zdaj so: letalo,
pasja glava, konj, ovca, dlani prinašalke snega.
Zdaj plujemo skupaj. Sedem morij in devet
gričev je do prve reke in zadnje doline. Nikoli
konec vrta. Nikoli konec sveta. V sobi vseh ur,
na križišču vseh dni gori večna luč ali pa
ena sama sveča. Vseeno je. Na notranji meji zlata
se obračajo strani prihodnosti. Ker sem majhen,
jih ne znam brati. Ker sem majhen, se mirno
plazim pod veko Časa. Vrata v luč so na stežaj
odprta, tapecirana in mehka. Nikogar ne udarijo,
nikogar ne zavrnejo. Ležim in gledam in neslišno
diham. Vrt se bo vsak hip spremenil v oblak. Tako
lahko najdlje traja v arhivu neba.
