Ana Pepelnik
in vendar se nekako premikamo
in vendar se nekako premikamo
kot tihožitje. ta krožniček
in prazna skodelica z usedlino kave
na robu zamazana z roza šminko.
obsedimo za mizo in pod mano
je precej lepljiv in topel stol
najbrž zato ker je konec pomladi.
na levi stoji trinajst cipres kot pejsaž
in ena kot tihožitje z bršljanom
ki pleza po njej ker ji je naklonjen.
mize na desni so polne komolcev
in spodaj nog moških in žensk
ki si naklanjajo dotike v začetek poletja
ko so moški pijani in nervozni
to se pozna po tem ker že spuščajo
čudne smehce kar se sliši obupno.
nebo je tako mirno in čisto
da se delam da sem nebo
ker so glasovi okoli preveč podobni
nitkam ki me ustavljajo v namenu
da bi se šla še drevo ki ga objema bršljan
na koncu pomladi.
zdaj lahko mirno spijem bevando
ker zašepetata o tem kako se delamo srečne
ker se zastonj peljemo okrog sonca.