Marjan Strojan
Trideset
Trideset
Na sveže posekan smrekov les
je sedel tisto nedeljsko popoldne.
Gozd je bil plav in od koles
mokro razrite poti komaj prehoden.
Srajca se je hrbta oprijela:
všeč mu je bil ta praznični hlad
in mir, ki ga je res prva sončna nedelja
prinašala v zakasnelo pomlad.
Pa ni bil le gozd. Čez hrib od Rašice,
v zrak, ki je odzvanjal od majskega dne,
je plaval med smrekami glas kukavice
kot srna skoz praprot, mimogrede.
Segel je v žep po cigareto.
Potipal vžigalice, če bi prižgal:
prisluhnil ... še enkrat – nič, kot zakleto;
njegov svet je za dolge trenutke obstal.
Gledal je v breg, ki pod snegom zavzeto
se je kakor v večnost vanj zastrmel,
in čakal, kdaj končno prižge cigareto,
prepričan, da kadar spet pride, bo štel.