Ramunė Brundzaitė

Mein Hund betet nachts
zum Hundegott,
tagsüber wedelt er mit dem Schwanz,
und nur seine traurigen Augen verraten,
dass er von allem Kenntnis hat

nicht nur

vom Tod des alten Kläffers Brisius.

Ich träume davon,
wie wir zusammen
all die hündischen Dinge tun,
er aber würde wohl gerne

einen oder zwei hinter die Binde kippen,
und wenn wir beide beschwipst sind, würde er sagen

“Ich habe mein Hundeleben so satt,
das schwarze Fell und auch den Hundegott,
wahrscheinlich ein Hirngespinst der Menschen –
Menschen denken sich alles aus,
auch, dass wir Hunde sie nicht verstehen.

My dog prays at night
to the dog god
and wags his tail during the day,
only his sad eyes give him away –
he knows everything,
he knows
and not only about Old Yeller’s death.

I dream of how,
together, we will do
all those doggy things,
though he would probably prefer
to down a pint or two with me
and when our heads start to spin, he’d say:
– I’m so bored of my doggy life,
my black fur, even the dog god
who is probably a human dream –
humans imagine everything,
including our dogged ignorance of them

Kutyám éjjel
a kutyaistenhez imádkozik,
nappal farkát csóválja,
csak szomorú szeme árulkodik,
mindenről tud,
mindenről,
nemcsak Brisius haláláról.
Arról álmodom,
hogy majd együtt
kutyálkodunk,
bár ő inkább
meginna pár korsót velem,
és amikor szédelgünk, mondaná:
unom már ezt a kutyaéletet,
fekete bundám meg a kutyaistent,
azt is ember találta ki,
az ember folyton képzeleg,
többek között az oktalan kutyáról.

La notte il mio cane prega
il dio dei cani,
di giorno agita la coda,
e solo gli occhi tristi rivelano –
che lui sa tutto,
che lui conosce
non solo il finale di „Zanna Gialla“*
Io sogno,
come faremo insieme
tutte queste piccole cose da cani,
anche se lui vorrebbe di sicuro
bere con me un bicchierino o due,
e poi iniziando a barcollare, dicesse
– Mi sono stancato di questa vita canina
del pelo nero, e persino del dio dei cani
probabilmente inventato dagli umani –
gli umani si inventano di tutto,
persino che noi, cani, non li comprendiamo

* Brisiaus galas, “La morte di Brisius” è una storia lituana che può trovare un’analogia con la storia di Zanna Gialla, forse più ben nota al lettore straniero N.d.T.

Mans suns naktīs lūdzas
suņu dievam,
pa dienām luncina asti,
un tikai skumjās acis nodod,
ka viņš visu zina,
ka zina,
ne tikai par jūrasskolu.

Es iztēlojos,
kā mēs kopīgi darīsim
visas tās suniskās lietiņas,
bet viņš visticamāk gribētu
ieraut ar mani kādu glāzīti.
Kad mēs abi apreibtu, viņš teiktu:
– kā man apnikusi tā suņa dzīve,
melnais kažoks un pat suņu dievs,
ko laikam izdomājuši cilvēki,
cilvēki visu izdomā,
ka pat mēs, suņi, viņus nesaprotam.

Moj pes ponoči moli
k pasjemu bogu,
podnevi maha z repom
in samo žalostne oči izdajajo,
da vse ve,
preprosto ve,
ne le to, kako je končal stari Rumenko.
Sanjam,
da bova nekoč skupaj počela
vse tiste pasje zadevice,
on pa bi si gotovo želel
zvrniti z menoj kozarček ali dva,
ko bi bila že malce pijana, bi mi rekel:
– O, kako sem se že naveličal tega pasjega življenja,
črnega kožuha in tudi pasjega boga,
ki so si ga najbrž izmislili ljudje,
ljudje si vse izmislijo,
celo to, da jih mi psi ne razumemo.