Ana Pepelnik
pod stopnice
pod stopnice
S prstom drezam v sponko
za papir. Razstavim jo
do tanke žičke
in nastane roža.
Za pripet podobe. Za poletje
ko na pomitih šipah ne bo
več risbic iz prahu.
Pozabila sem se pogovorit
z vetrom in si nalila vino
v čist kozarec. Steklo
je iz rož in na dnu je kamen.
Diši po cvetju iz Pariza
in včerajšnjem večeru
ko se je mesto zapiralo
ob stopnicah.
Po njih se je spuščal menih.
Spominjalo je na drsenje
in pripravljeni smo bili
pozabit na greh.
Golobu sem dala
salamo ker pri sebi
nisem imela drobtin.
Šele ko se je vse umirilo
smo shodili čez vodo
povezani z drobno sponko.