Andrej Hočevar

1

Moški, ki bomo pri štiridesetih kupovali nove
teniške loparje, posebne gramofonske igle in prve
vozovnice za Indijo, si pri tridesetih zavezujemo copate

za tek in izginjamo v svetlobo zgodnjega večera. 
Nekdo, ki ga vedno znova zapuščamo, 
nas vedno znova pričaka doma, kamor se vrnemo

nespremenjeni, četudi potni in močnejši. Svet okoli
sebe najbolje dojemamo s hitrostjo tekača.
Telesa nam še dovoljujejo, da nismo nikoli

pri miru, zato vrztrajamo pri prepričanju, da
vse, kar miruje, ostaja mimobežno in brez volje,
in vse, kar se premika, v sebi samozadostno počiva.

Moški pri tridesetih se počutimo kot fantje 
iz višjih razredov – večji le za eno glavo, 
le za spoznanje bolj hrabri in zato bolj dostopni

kot naši očetje, ki so nekoč davno prestopili mejo,
preskočili našo starost in nam odrekli primerljivost –, 
zato v trenutkih miru nehamo verjeti v napredek,

ki ga bomo čez deset let ponovno slavili:
nekaj nam bo odrekalo veselje ob zasluženih dosežkih
in začeli bomo iskati nove vzornike,

ob katerih naši cilji ne bi bili videti tako plehki.

2

Moški pri tridesetih ne vemo, kaj mislijo ženske
pri tridesetih, čeprav si jih radovedno ogledujemo.
Ne vemo, kaj počnejo ženske pri tridesetih,

ki bodo pri štiridesetih še vedno stale v svojih
nekdanjih, za nas novih telesih, a ne bodo
imele časa, da bi to opazile. Takrat bodo potrebovale

moške, ki pri tridesetih o tem ne vemo še ničesar,
kar ne pomeni, da bomo moški pri štiridesetih
bolj dojemljivi za lepoto opuščenih ciljev.

Ženske pri tridesetih, ki bodo pri štiridesetih
ponovno pogledale k nam z očmi naših otrok,
nas bodo mogoče izzvale, naj jih tudi mi pogledamo

z otroškimi očmi izpred desetih let. Zato moramo
ohranjati dobro telesno formo in se oklepati 
prepričanja, da si bomo vedno zvesti, če bomo 

le dovolj hitro tekli, da bi prehiteli pogled 
na obrano trto, sveže konjske fige in druge neznosne 
trenutke, v katerih je treba oceniti zadnjo letino –

moški pri tridesetih preprosto še ne vemo,
da potrebujemo ženske pri tridesetih
zato, ker brez njih ni življenja,

ki bi nam prizaneslo.