Marjan Strojan
Ko vračam knjigo v knjižnico
Ko vračam knjigo v knjižnico
Bom kratek. Dnevi me vedno presenetijo, zato,
ko vračam knjigo v knjižnico, to ne pomeni,
da sem jo prebral ali da je nisem pripravljen
več brati. Pomeni samo, da je kljub podaljšanju
zame rok njene uporabe potekel, da so se časi
in kraji in silne usode ljudi, skupaj z znanjem
najrazličnejših šol, ustanov, tajnih krožkov
in spisov vseh dob, zbrani na njenih straneh,
urejeni po poglavjih ali po abecednem redu,
zaklenili za vrati nepreglednih dvoran ter odvrgli
ključe kot regrat semena. Za njimi nedvomno
po hodnikih cerebralnega Hada pletejo dalje svoja
življenja, neodvisna od tistih, ki jih v razsejanih
prebliskih, v preslišanih stavkih po drobcih včasih
spet najdem odškrnjena, čeprav zelo nepopolno.
Tako v pajčevinah santpetersburške postaje
(in v snegu) še vedno čaka gospa Karenina,
da se vrže pod vlak, in najbrž ne bom nikdar izvedel,
kaj bi tisti hip lahko storil Vronski, če sploh kaj.
Tatjana ni dokončala svojega pisma, čeprav vem,
da v njem pesnika, ki si je prej nekoč davno
z drobno pisavo v zvežčič beležil imena ljubimk,
gotovo zavrne. In doktor Rieux – celo on,
kaj navsezadnje, ko je nevarnost minila, reče
pisatelju, katerega hitre gospe drdrajo v kočijah
po bulonjskem gozdu, če je seveda preživel?
Je to pomebno? Ne vem, vzemimo knjigo,
ki sem jo vrnil to popoldne: povsem mi je ušlo,
kdo jo je spisal; ne spomnim se več niti
njegovega srednjega imena, ki je vendar
tako zelo znano. Droben izbor, kakor prizori
renesančne arhitekture v precizni, zgoščeni
svetlobi, s trikotniki in elegantnim stopniščem
v barvi soli. Bila je knjiga pesmi, ki se zdaj,
ko sem jih pozabil, zdijo še boljše, stisnjene
v jezik nedoločenega, trdega prevoda,
ki odpira čisto nove možnosti vsaki v dve ostri
polovici zganjenih metafor kot steber in konj.
Nekaj osvajalskega je bilo v njih, zmagovitega
v oddaljenih krajih, kot poteg meča iz nožnice:
Vincente Cortázar Paladio.