Ivo Svetina
[Kar iznenada sem vedel]
[Kar iznenada sem vedel]
Kar iznenada sem vedel prav vse o tisti deželi.
Prav vse. Lahko bi jo začel popisovati, lahko bi
dolgo pripovedoval o njej; o deželi, kjer pade letno
osemnajst metrov dežja, o reki, ki poje skoznjo, o
njenih bradatih bregovih, drevesih kruha in barv,
ki rode na poti k morju; lahko bi naštel vse
majhne ilovnate vasice, ki se prikažejo med gostimi
in mehkimi stebri mogočnega gozda in so polne lune
živahnega gibanja tisočletnih prebivalcev, klicev
otrok, tekajočih za mladimi žametnimi prasci, še vsemi
golimi in z blatom ošpricanimi, o nagih ženah, o nage
žene! sklanjajočih se nad lončene lončke, iz katerih
se sukajo dišeči dimčki grenkega mesa, o
napetih temnih prsih in močnih zadnjicah, ki se, zdaj
ene, zdaj druge, privzdigujejo v ritmu domačih opravil,
magičnih živalskih gibov, v skrbi za parafernalije
tega srečnega ljudstva temnega jezika, ki, zdaj ene,
zdaj druge, nihajo in odkrivajo tanka, bleda rebra,
zaklana v pekočem srebru nad ananasovimi boki; drugič
spet nasvedrano dlako, ki v jarkem soncu kar modri
in prikriva precej svetlejše sramne ustnice, pri
dekletih in ženah te dežele srečnega ljudstva temnega
jezika bolj nabrekle in niže viseče iz splovila in
ne tako medeno zlepljene in je med njimi vedno nežna
reža, kodravost je za hip, za prst prekinjena ter ne
zakriva popolnoma vhoda v deželo srečnega ljudstva
temnega jezika.