Nico Bleutge

الألمانية

Tina Štrancar

السلوفانية

frottee

undankbar seist du gewesen, sagte die stimme
sagte kein laut und drückte sich langsam näher
dicht an den körper heran, die haut ganz pelzig und kalt
locker die hand, locker die falschen zähne
der geruch eine wand, von wasser zerfressen, nicht genug
der fuß, der sich nach außen reckte, einen bogen zog
an was ich dachte, weiß ich nicht, aber ich sah
die schlieren am fenster, das dünner werdende licht
doch nicht gemerkt, wo sich die augen treffen und die knie
das reißverschlußgeräusch, wenn hier die fetzen fliegen
bin ich immer ruhig
, geläutert fast, die arme, hände
an der hosennaht. da hilft kein zittern, kein geheul
kein vor die brust gestrecktes eisen. sandstrahler waren es
die mir den rücken lösten, die gelenke knacken ließen
gleich zu beginn, jetzt schon war nichts mehr zu spüren
als wär ein vögelchen im innern, für momente taumeln
torkeln, so flattrig, dann hinab. nur dieses tasten, kneten
auf dem frotteetuch, das liegenbleiben, mit dem schweiß-
geruch, haare klebten an mir, ich fiel in tiefen schlaf
ein tropfen weckte mich später
, ging hinein in den kopf
kein ton mehr, keine feuchtigkeit, die hände hielten
still. luft kam vom fenster, mild, beinah verläßlich

© Verlag C.H.Beck oHG, München 2008
من: fallstreifen. gedichte
München: Verlag C.H.Beck, 2008
الإنتاج المسموع: 2007 Literaturwerkstatt Berlin

frotir

nehvaležen si bil, je rekel glas
rekel tišina in se počasi stisnil bliže
tesno k telesu, koža krznena in hladna
ohlapna dlan, ohlapni umetni zobje
stena iz vonja, razžrta od vode, ni dovolj
stopalo, ki se pretegne v loku navzven
ne vem, na kaj sem mislil, a videl sem
tančice na oknu, kjer se srečajo oči in koleno
zvok zadrge, ko frči perje,
sem vselej miren, domala prerojen, dlani na hlačah,
strumno stojim. tu ne pomaga drget, tuljenje
ne pred prsi iztegnjeno železo. peskanje je bilo tisto
ki mi je sprostilo hrbet, pustilo pokati sklepom
takoj na začetku, zdaj že ni bilo nič več čutiti
kot bi bil notri majhen ptič, za hip opletanje,
opotekanje, tako nemirno, nato strmoglavljenje. le to tipanje, gnetenje
na brisači iz frotirja, obležati, z vonjem po
znoju, name so se lepili lasje, popadel me je globok spanec
pozneje me je zbudila kapljica, vstopila v glavo
nobenega glasu več, nobene vlage, dlani so
ostale mirne. skozi okno je prihajal zrak, mil, domala zanesljiv

Prevedla Tina Štrancar
objavljeno v „Poblisk“ © Verlag Študentska Založbe