Klaus Detlef Olof
الألمانية
INTÉRIEUR
Skrivnostni so značaji naših bližnjih
stvari: domači kot obraz človeka,
a od nenehne rabe čudno bližji.
Le kdo je komu človek, kdo obleka?
Obutih čevljev jezik je molčeč.
(Stvari, ki služijo ljudem, molčijo.)
Ko jih sezujem, brž spregovorijo:
prepad brez dna, saj mene tam ni več.
Ko odložim očala, od kod in kam
strmijo? Brez njih zrem le vase. Blazno.
Stvari živijo, jaz sem živ in sam.
Sam spim v omari. Ko odklenem veke,
zagledam zevajoč rokav obleke
in hlačnico brez moje noge. Prazno.
(Mojster nespečnosti, 1995)
من: Mojster nespečnosti
Ljubljana: Mladinska knjiga, 1995
الإنتاج المسموع: Študentska založba
INTÉRIEUR
Geheimnisvoll sind die Charaktere unserer nächsten
Dinge: vertraut wie das Gesicht eines Menschen,
doch durch unaufhörlichen Gebrauch seltsam näher
Nur wer ist wem Mensch, wer der Anzug?
Schweigsam ist die Zunge angezogener Schuhe.
(Dinge, die dienen, schweigen.)
Ziehe ich sie aus, beginnen sie sogleich zu reden:
bodenloser Abgrund, denn dort bin ich nicht mehr.
Lege ich die Brille ab, woher und wohin starrt
sie da? Ohne sie sehe ich nur in mich. Wahnsinn.
Die Dinge leben, ich bin lebendig und allein.
Jetzt schlafe ich im Schrank. Sperre ich die Lider auf,
erblicke ich den gähnenden Ärmel meines Anzugs
und das Hosenbein ohne Bein. Leer.