Malo letalo doseže
optimalno višino.
Stevardesa prinaša kavo.
Sliši se šibek pok
in zdi se, da se spuščamo.
Počutimo se dobro,
spuščamo se v nevihtne oblake,
nos letala se usmeri proti tlom,
rohneče drvimo proti eksploziji,
pijemo kavo in smo vzhičeni.
To drvenje bi lahko trajalo neskončno
z udobnim sivkastim bobnenjem.
Dobili smo že dovolj ljubezni in dobrote,
velikokrat smo že videli te slike,
izmislili smo spremembe v jeziku,
seveda, zakaj ne bi eksplodirali.
Dolga in seksi smrt
je mogočna kot glasba.
»Mogoče poznate skladbo Johna Adamsa
A Short Ride in a Fast Machine?
Morala bi se imenovati Neskončnost.«
Drug drugemu se nasmihamo,
podajamo si skodelice
in ni nam treba več razmišljati,
kako nekdo nekje trpi ali izgubi boga,
medtem ko padamo v smrt.
Tla se nam še vedno izmikajo:
ko bi to vsaj trajalo, ko bi vsaj.
Hitrost nam je lastna in je naša apologija,
pospeševanje pa vzdržuje našo vzhičenost.
Če bi vsaj vse to trajalo neskončno
eksplozija
neskončno
eksplozija
neskončno